Na današnji dan so v Beogradu razglasili Kraljevino SHS – projekt z negativnimi posledicami za ustanovne narode

Foto: Wikimedia

1. decembra 1918 so v Beogradu razglasili ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejše Jugoslavije, s katero so Slovenci brez možnosti samoodločbe in na pritisk zmagovalnih sil 1. svetovne vojne za več kot 70 let obtičali v tej umetno ustvarjeni balkanski državi. Ustanovitev Kraljevine SHS je bila tako za Slovence kot za druge južnoslovanske narode eden najusodnejših dogodkov 20. stoletja, po svoji zasnovi pa je bila precej nepremišljena, nenaravna in po izvedbi nedemokratična.

Teorije o združitvi slovenskih in hrvaških dežel s Kraljevino Srbijo so se sicer v liberalnih krogih pojavljale že v zadnjih letih Avstro-Ogrske, ob podpori Londona pa so bile formalizirane s podpisom “Krfske deklaracije” 20. julija 1917 – o slednji večina Slovencev takrat ni vedela ničesar, a v njihovem imenu jo je podpisal liberalec Bogumil Vošnjak. Po zlomu Avstro-Ogrske in razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, katere rojstvo so 29. oktobra 1918 z javnimi manifestacijami množično podprli najširši sloji slovenskega in hrvaškega prebivalstva, so zmagovalne sile iz Londona in Pariza v ozadju intenzivno lobirale za združitev te novoustanovljene, a mednarodno nepriznane države s Kraljevino Srbijo; antanta je namreč tako Srbom kot Italijanom že med 1. svetovno vojno obljubila velike kose ozemlja južne Avstro-Ogrske in dejansko sta Italija in Srbija Državo SHS obravnavali bolj ali manj kot vojni plen.

Medtem ko je Italija po dogovoru z antanto novembra 1918 že prodirala na slovensko Primorsko, v Istro in severno Dalmacijo, so člani Narodnega sveta Države SHS z Antonom Korošcem na čelu sicer apelirali na zmagovalne sile in se sklicevali na Wilsonove obljube o samoodločbi narodov, a so od Britancev in Francozov dobivali le vse bolj nedvoumne signale, da se lahko tisto, kar je v mesecu dni ostalo od Države SHS, reši samo z združitvijo s Srbijo. Medtem ko se je Korošec konec novembra 1918 mudil na mednarodnem parketu v Ženevi in Parizu, kjer se je med drugim dogovarjal o pogojih “ujedinjenja” s srbskim premierjem Nikolo Pašićem, so imeli odposlanci zagrebškega Narodnega sveta v Beogradu avdience pri srbskem prestolonasledniku Aleksandru Karađorđeviću; 1. decembra 1918 so bile zadeve končno tako daleč, da je slednji slovesno razglasil “zedinjenje Srbije z deželami neodvisne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev”.

Znašli smo se v državi s pravoslavnim in muslimanskim elementom
Čeprav je uradna slovenska politika, tako liberalna kot katoliška, združitev s Srbijo pozdravila in v svojih medijih prepričevala sonarodnjake, naj to navdušenje delijo, pa je bilo mnogim Slovencem – med njimi Ivanu Cankarju, ki je nenaravne smrti umrl le 10 dni po razglasitvi Kraljevine SHS – kmalu jasno, da je šlo za vsiljeno, slabo premišljeno in pod mednarodnimi pritiski sprejeto odločitev, ki je puščala številna vprašanja o novi državi povsem odprta. Medtem ko se je denimo večina privržencev SLS in slovenskih socialdemokratov že od časov J. E. Kreka zavzemala za republiko, so po združitvi s Srbijo pristali v monarhiji, ki so jo nenadoma začeli zagovarjati liberalci; pojavila so se vprašanja o očitnih in skoraj nepremostljivih razlikah v kulturnem in gospodarskem razvoju med Slovenci, Hrvati in Srbi; ne nazadnje je številnim katoliškim Slovencem vzbujalo nelagodje dejstvo, da so se čez noč znašli v državi s prevladujočim pravoslavnim in celo z muslimanskim elementom.

Nekatere od teh pomislekov je časnik Slovenec naslovil že dan po razglasitvi “ujedinjenja”, ko je obzirno, ne da bi direktno nasprotoval Koroščevi jugoslovanski usmeritvi, med drugim zapisal: “Cela tisočletja smo bili ločeni po državnih mejah, loči nas veroizpoved, vzhod in zahod si podajata roko med nami. Ali bo mogoče vse to z eno potezo izenačiti?” Kot so pokazali dogodki v kasnejših mesecih in letih, so bili ti pomisleki še kako upravičeni; že pozimi 1918/1919 se je začelo nezadovoljstvo Slovencev kazati v vse pogostejših, čeprav skrbno cenzuriranih incidentih – še predvsem ogorčeni nad vključitvijo v vojsko Kraljevine SHS so bili slovenski prostovoljci generala Maistra, izkušeni veterani 1. svetovne vojne, med katerimi so bili mnogi delavskega izvora in so kot republikanci prezirali vsiljeno srbsko monarhijo. Januarja 1919 je tako zaradi odvažanja orožja v Srbijo v Ljubljani prišlo do upora 150 borcev slovenskega planinskega polka, kmalu zatem je bil v tamkajšnji gostilni Ilirija ubit neki srbski vojak, julija 1919 pa je v Mariboru in Dravogradu prišlo še do velikega protisrbskega punta, med katerim so slovenski vojaki, razjarjeni zaradi oholega obnašanja srbskih častnikov, z orožjem osvobodili nekatere od svojih tovarišev iz mestnih jetnišnic in vzklikali gesla o svobodni slovenski republiki. Kot organizatorja tega upora sta bila kasneje na smrt obsojena domoljuba Karel Toplak in Adolf Podkubovšek.

Projekt z negativnimi posledicami za ustanovne narode
Čeprav so se skušale slovenske politične elite sprva od tovrstnih dogodkov distancirati ter so jih dvolično označevale za “boljševizem” in “separatizem”, je vsaj Koroščeva SLS počasi dojela, da slovensko ljudstvo centralizirane in vse bolj očitno velesrbske Kraljevine SHS nikoli ni sprejelo za svojo državo, ter začela spet zagovarjati bolj avtonomistično politiko. Združitev Slovencev, Hrvatov, Srbov in drugih narodov v multikulturni Jugoslaviji se je že za časa Karađorđevićev, še posebej pa med okupacijo in v Brozovi SFRJ, izkazala za slabo premišljen projekt s številnimi negativnimi posledicami za njene ustanovne narode; 25. junija 1991 je bila ideja o “ujedinjenju” južnih Slovanov tako dokončno pokopana, Slovenci pa so več kot 72 let po razpadu habsburške monarhije le dobili svojo lastno državo, utemeljeno na jasno izraženi volji ogromne večine slovenskega naroda.

Demokracija