fbpx

Pandemije so v zgodovini vzele že na stotine milijonov človeških življenj

Foto: Wikipedia

Zaradi izbruha epidemije kitajskega koronavirusa je od konca leta 2019 do danes po vsem svetu umrlo že več kot pet milijonov ljudi, medtem ko se jih je okužilo že več kot 277 milijonov. Kljub tej črni statistiki pa so človeštvo v zgodovini prizadele pandemije, ki so na žalost zahtevale še mnogo več smrtnih žrtev kot covid-19.

Zaradi izbruha novega koronavirusa, ki se je v začetku leta 2020 iz kitajskega Wuhana razširil po vsem svetu, je življenje večine svetovne populacije močno zaznamovano. Danes tako rekoč vsi že poznamo nekoga, ki se je v nekem trenutku okužil s covidom, morda pa smo zahrbtno bolezen preboleli tudi sami. Naj se sliši še tako neverjetno, pa so skozi zgodovino človeštvo prizadele bolezenske pandemije, ki so zahtevale še mnogo višji človeški davek kot trenutno razsajajoči kitajski koronavirus. Tu objavljamo seznam vseh bolezni, ki so po številu smrtnih žrtev prekosile covid-19.

1. Antoninska kuga (165–180)
Antoninska kuga, znana tudi kot galenska kuga po rimskemu zdravniku Galenu, ki jo je natančno dokumentiral, je bila pandemija črnih koz ali ošpic, ki je izbruhnila v Rimskem cesarstvu po vrnitvi vojakov iz bojnega pohoda na Bližnjem vzhodu. Antični viri trdijo, da so se prvi z njo okužili vojaki, ki so sodelovali pri obleganju mezopotamskega mesta Selevkija, ki je bilo na območju današnjega vzhodnega Iraka. Kuga se je nato razširila tako rekoč v vse dele Rimskega imperija, pri čemer je v celotnem obdobju svojega izbruha zahtevala med 5 in 10 milijonov človeških življenj, stopnja smrtnosti pa je bila kar 25-odstotna. Bolezen je bila najverjetneje usodna tudi za rimskega cesarja Lucija Vera iz nervsko-antoninske dinastije, ki je vladal med leti 161 in 169.

Varuj nas kuge, lakote in pohlepa sinčkov edinčkov!

2. Justinijanova kuga (541–549)
Ta prva dokumentirana pandemija kuge v zgodovini, ki je še posebej močno prizadela Bizantinsko cesarstvo (nekdanje vzhodnorimsko cesarstvo) in Sasanidski imperij (neo-perzijsko državo) je divjala med leti 541 in 549, ime pa je dobila po bizantinskem cesarju Justinijanu I. (znan tudi kot Justinijan Veliki), ki je državi vladal med leti 527 in 565 ter je po poročanju znamenitega zgodovinarja Prokopija tudi sam zbolel za smrtonosno boleznijo, a jo je na srečo uspel premagati. Tako kot črno smrt oz. prvo bubonsko kugo je tudi Justinijanovo kugo povzročila bakterija Yersinia pestis. Čeprav točno število žrtev, ki jih je povzročila ni znano, pa zgodovinarji ocenjujejo, da je bila ta bolezen odgovorna za nekaj deset milijonov mrtvih, verjetno nekje okrog 30 milijonov.

3. Črna smrt – prva bubonska kuga (1346–1353)
Od vseh naštetih pandemij je daleč največji človeški davek zahtevala zloglasna epidemija črne smrti oz. prva bubonska kuga, ki je najbolj prizadela “staro celino” in je v samo nekaj letih zahtevala na desetine milijonov smrtnih žrtev, pri čemer zgodovinarji ocenjujejo, da je za posledicami okužbe z njo življenje izgubilo kar med 75 in 200 milijonov ljudi, kar pomeni, da je ta kruta bolezen pogubila več kot tretjino tedanjega evropskega prebivalstva, na globalni ravni pa naj bi zahtevala življenje med kar 17 in 54 odstotki tedanje svetovne populacije. Bolezen, ki jo je povzročala bakterija Yersinia pestis, ki so jo raznašale orientalske azijske bolhe, živeče na črnih podganah, je izvirala v osrednji Aziji, od koder se je leta 1347 razširila na Krim, od tam pa so jo italijanske trgovske ladje prenesle v Genovo, od koder se je nato razširila po vsej Evropi, močno pa je prizadela tudi zahodno Azijo in severno Afriko.

4. Epidemija črnih koz (1520–1979)
Čeprav se je bolezen črnih koz pojavljala že v antiki (v antični Grčiji in antičnem Rimu), pa so bile to relativno kratkotrajne pandemije, ki niso terjale tako zelo visokega človeškega davka, kot ga je zahtevala epidemija, ki je izbruhnila leta 1520 v Latinski Ameriki. Črne koze, ki so tega leta izbruhnile na območju današnje Mehike, kamor so jih zanesli španski konkvistadorji, so bile eden od poglavitnih dejavnikov za zaton azteškega imperija. V naslednjih stoletjih novega veka so postale črne koze nočna mora tako ameriških kot tudi evropskih prebivalcev, v 18. stoletju pa so bile celo vodilni vzrok smrti na “stari celini”, saj je bolezen tedaj na leto zahtevala povprečno 400 tisoč življenj, pri čemer so ji kljub dostopu do bistveno boljšega zdravstva podlegli tudi številni evropski monarhi. Vendar pa lahko pri črnih kozah, za razliko od drugih tu navedenih bolezni, vsaj govorimo o srečnem koncu, saj so po zaslugi sistematične kampanje cepljenja, ki je potekala skozi večino 19. in 20. stoletja postale ena od zgolj dveh nalezljivih bolezni v zgodovini človeštva, ki je bila po zaslugi cepljenja konec leta 1979 popolnoma uničena.

5. Tretja epidemija kuge (1885–1912)
Čeprav se je tretja epidemija bubonske kuge prvič pojavila v jugozahodni kitajski provinci Yunnan že leta 1855, se je med leti 1885 in 1912 prek trgovcev in popotnikov iz pristaniškega Hongkonga (kjer je masovno izbruhnila leta 1894) razširila po tako rekoč vsem svetu, pri čemer je zahtevala življenja najmanj petnajstih milijonov ljudi, od tega največ na območju indijske podceline in na Kitajskem. Bubonska kuga je bila endemična pri populaciji okuženih zemeljskih glodavcev v osrednji Aziji in je bila stoletja smrtonosna tudi za tamkajšnje prebivalstvo. Migracije novih ljudi v te kraje zaradi političnih konfliktov in svetovne trgovine je povzročil prenos bolezni po velikem delu južne in jugovzhodne Azije. Čeprav so se njeni izbruhi do leta 1912 večinoma umirili, strokovnjaki ocenjujejo, da je bila v latentni obliki aktivna vse do leta 1960.

6. Španska gripa (1918–1920)
Po milijone mrtvih, ranjenih in razseljenih, ki jih je (zlasti Evropi) prinesla prva svetovna vojna (1914– 1918) je v istem letu, ko se je ta druga največja morija v svetovni zgodovini končala, človeštvo prizadela še tretja najbolj smrtonosna epidemija v zgodovini človeštva. Njeno ime je dejansko zavajajoče, saj pandemija ni izvirala iz Španije, temveč se je tam prvič o njej javno poročalo, saj je bila Španija med I. svetovno vojno nevtralna država, kjer oblastem ni bilo potrebno zatirati objavljanja slabih novic, da bi ohranili bojno moralo med prebivalstvom. Pandemijo je povzročil virus gripe A tipa H1N1, njen prvi izbruh pa je bil dokumentiran v ameriškem Kansasu marca leta 1918. Dve leti kasneje je bila s to boleznijo, ki je izbruhnila v štirih zaporednih valovih, okužena skoraj tretjina svetovnega prebivalstva, oziroma 500 milijonov ljudi. Zgodovinarji danes število žrtev, ki jih je povzročila ocenjujejo nekje med 17 in 50 milijonov ljudi po vsem svetu.

Lessons for our post-pandemic world from the 1918 flu - CNN

7. HIV/AIDS (1981– )
HIV označuje virus človeške imunske pomanjkljivosti (ang. human immunodeficiency virus) in je povzročitelj AIDS-a oz. sindroma pridobljene imunske pomanjkljivosti (ang. acquired immunodeficiency syndrome). Virus HIV se širi predvsem z nezaščitenimi spolnimi odnosi, okuženimi transfuzijami krvi, podkožnimi iglami in s prenosom iz matere na otroka med nosečnostjo, ob porodu ali pri dojenju. Za okužbo z virusom HIV do danes še niso uspeli razviti zdravila ali cepiva, vendar pa lahko protiretrovirusno zdravljenje močno upočasni potek bolezni in pričakovano življenjsko dobo okuženih oseb skoraj popolnoma približa normalni. Od prenosa HIV-a iz šimpanzov na ljudi v 20. letih prejšnjega stoletja na območju današnje Demokratične republike Kongo in njegovega masovnega izbruha med ameriškimi homoseksualci na začetku 80. let je zaradi te bolezni umrlo približno 36,5 milijonov ljudi po vsem svetu, največ na območju podsaharske Afrike. Kljub mnogim študijam o tej zahrbtni bolezni in kljub relativno naprednim medicinskim tehnikam za analiziranje virusov, ki so se razvile v drugi polovici 20. stoletja, pa sta uspela retrovirus HIV izolirati šele virologa Luc Montagnier in Françoise Barré-Sinoussi leta 1983 na Pasteurjevem inštitutu v Parizu (za svoje odkritje sta leta 2008 prejela Nobelovo nagrado za medicino).

Matej Markič