fbpx

Rusiji lahko do konca leta zmanjka municije

Ruski predsednik Vladimir Putin (Foto: epa)

Za Rusijo šestmesečna vojna v Ukrajini ni privedla le do ogromnih nenadomestljivih izgub v človeški sili, ampak tudi do velike izgube orožja in vojaške opreme: vodenih raket je že zelo malo, granate za topništvo in oklepna vozila bodo izčrpane do konca leta, stanje vojaškega letalstva pa onemogoča zračno akcijo v polnem obsegu. 

Čeprav je znano, da je ruska vojska četrta največja vojska na svetu, se ta na račun agresije v Ukrajini sooča z velikanskimi problemi. Zaradi sankcij Rusija ne more nadaljevati polne industrijske proizvodnje orožja in obnoviti svojih zalog orožja, ki hitro zmanjkuje.

Obraba cevi in pomanjkanje streliva
Eden od podcenjenih problemov je končno število ruskih topniških granat. Med strokovnjaki, opazovalci in zaskrbljenimi državljani obstaja splošno prepričanje, da je Rusija od Sovjetske zveze podedovala ogromno zalog topniške opreme. Težava je v tem, da sovjetskih topniških granat ni bilo mogoče dolgo skladiščiti in že poleti 2002, med drugo čečensko vojno, se je ruska vojska soočila s pomanjkanjem granat (122 mm in 152 mm). To pa seveda ne pomeni, da je potrebno odpisati kar celoten sovjetski artilerijski arzenal, saj so določeni tipi tudi manj občutljivi na dolgoročno skladiščenje.

Kar nekaj arzenala se je porabilo na račun dveh čečenskih vojn, kratkotrajne gruzijske akcije, vojaške akcije v Ukrajini v letih 2014–2015 in akcije v Siriji. Hkrati je potrebno tudi razumeti, da je velika razlika v porabi količine orožja. Stopnja porabe orožja med obema čečenskima vojnama je bila namreč večkrat nižja kot med trenutno vojno v Ukrajini. Smiselno je poskusiti oceniti stopnjo ruske proizvodnje artilerijskih granat, glede na dejstvo, da je bila v 90ih in letu 2000 razmeroma majhna, v letu 2010 pa je bila na vrhuncu. A tudi takšna stopnja proizvodnje obstoječih izstrelkov, kakor tudi hitrost razvoja in ustvarjanja novega streliva ministrstvu za obrambo nista ustrezala. Leta 2014 so zato začeli z obsežnim programom obnove streliva. Do konca leta 2017 so obnovili 1,7 milijona streliva in raket vseh vrst, to je približno 570 tisoč kosov na leto. Posebej so ob tem poudarili, da če bi celotno orožje naredili na novo, bi to obremenilo proračun za 117 milijard rubljev oziroma 39 milijard rubljev na leto.

Foto: Printscreen YouTube

Številke kažejo, da če bo intenzivnost vojne ostala na sedanji ravni, se bo Moskva do konca leta 2022 soočila z oprijemljivim pomanjkanjem streliva, kar pa bo pomenilo, da bo potrebno uporabo topništva zmanjšati, da se strelivo prihrani. Ruska stran pa se ne sooča le s pomanjkanjem streliva, ampak tudi obrabo artilerijskih cevi. Tudi če predpostavimo, da ruski vojaki ne zanemarjajo postopkov vzdrževanja cevi in ​​drugih mehanizmov na orožju, bo do leta obraba artilerije povzročila drastično zmanjšanje njene učinkovitosti. Ruska vojska je sicer že sama leta 2020 previdno opozarjala na težave v povezavi z nezadostno učinkovitostjo sistema terenskega vzdrževanja. Rusija je začela napadati ukrajinska mesta z zračno-protiraketnimi sistemi S-300 in S-400.

Vpliv sankcij: od industrijske proizvodnje do fizičnega dela
V tem kontekstu je vredno pogledati tudi stanje v industriji topništva in streliva. Sodeč po nenadnem obisku podpredsednika vlade Denisa Manturova in namestnika predsednika Varnostnega sveta Dmitrija Medvedjeva zadnji vikend avgusta 2022 v tovarnah Motovilikha in tovarni smodnika v Permu, na tem področju ne gre vse gladko. Industrija je prepredena z enakimi težavami kot celoten ruski vojaški sektor. Obstaja več strokovnih poročil o odvisnosti podjetij vojaško-industrijskega kompleksa od uvoženih izdelkov in o dejanskem neuspehu programov za nadomestitev uvoza.

Podjetja, ki proizvajajo strelivo in artilerijsko opremo, so bila na prelomu 2000-ih in 2010-ih tehnično prenovljena. Kazanska tovarna smodnika je na primer kupovala opremo iz Nemčije, Švice in Avstrije, kar pomeni, da je neizogibno morala nekatere kemične komponente za svojo proizvodnjo kupiti tudi v tujini. Enako so v tistih letih storili Zvezni raziskovalno-proizvodni center Altaj in vsi drugi razvijalci in proizvajalci smodnika in trdih raketnih goriv. Proizvajalci artilerije so si izposodili tudi zahodne tehnologije in kupovali evropsko industrijsko opremo. Leta 2011 je na primer ruski proizvajalec metalurške in vojaške opreme Motovilikha Plants podpisal pogodbo za dobavo radialnega kovaškega stroja iz Avstrije, potrebnega za proizvodnjo topniških cevi (leta 2018 so šli sicer v stečaj).

Od leta 2014 so vse te kooperativne vezi začele postopoma krhati, kar je praksi pomenilo, da se je oprema hitreje obrabljala, kot se je posodabljala (če je sploh obstajala možnost posodobitve), razkriva Insider. Omeniti velja tudi, da je bilo očitno v poskusu izboljšanja učinkovitosti industrije streliva na prelomu 2010-2020 odločeno, da se pod eno streho združijo podjetja v lasti državnih korporacij in tista, ki so v neposredni lasti države. Kot taka streha je služil koncern Tekhnodinamika, ki ga obvladuje državna korporacija Rostech. Kakorkoli, organizacijske transformacije in konsolidacija finančnih tokov niso privedle do kakovostnih sprememb.

Ker so torej odrezani od dobave zahodne opreme, rezervnih delov in materialov ter hkrati omejeni v človeškem kapitalu in produktivnosti dela, se bodo ruski proizvajalci topništva in streliva v dogledni prihodnosti neizogibno soočili z zmanjšanjem proizvodnje. Možno je, da jim bo v letih 2022–2023 še uspelo ohraniti doseženo stopnjo proizvodnje iz preteklih let, potem pa je padec neizogiben. Prej nabavljeno opremo bodo v največji možni meri vzdrževali in popravljali, obseg in kakovost proizvodnje pa bosta začela upadati. V bistvu to pomeni prehod iz masovne industrijske proizvodnje na ročno delo.

Primanjkuje tudi drugega orožja
Rusi pa se soočajo tudi s pomanjkanjem raket dolgega dosega. Slednje pa poskušajo prikriti z obstreljevanjem ukrajinskih mest z raketnim topništvom dolgega dosega in z uporabo zračno-protiraketnih sistemov S-300/S-400 za napade na zemeljske cilje. Malo verjetno je, da ima ruska industrija potencial za resno povečanje proizvodnje. Ne le zaradi embarga na dobavo opreme in kadrovskih omejitev, temveč tudi zaradi relativno nizke produktivnosti dela.

Življenjska doba glavnih ruskih bojnih tankov T-72 in T-80 različnih modifikacij ne presega 1000 ur. Po tem času je potrebno zamenjati motorje, ki so trenutno izdelani z uvoženo opremo. Seveda obstaja tudi tovarniško popravilo tankovskih motorjev, vendar so možnosti za takšno popravilo omejene, ko je življenjska doba motorja prekoračena v velikem številu. Seveda tanki, oklepna vozila pehote, oklepna vozila in bojna letala tudi med vojno večino časa mirujejo, a če so v pogonu vsaj 2-3 ure na dan, so od začetka vojne “delali” 370-560 ur. Čeprav so bila številna oklepna vozila na novo pripeljana iz vojaških enot in skladišč, bo potrebno levji delež le teh poslati na popravilo do konca leta 2022. Seveda, če prej ne bodo uničena v bojih.

Ruski bojni tank T-72 (Foto: epa)

Tako je imela ruska vojska do začetka vojne približno 2 tisoč nadgrajenih tankov od približno 3300 v uporabi. Novi in ​​posodobljeni tanki so predstavljali približno četrtino od več kot 16 tisoč oklepnih bojnih vozil vseh tipov. Upoštevati je potrebno tudi, da se proizvodnja novih oklepnih vozil in nadgradnja obstoječih vozil izvaja tudi z uporabo uvožene opreme in komponent.

Razmere v letalstvu so na prvi pogled videti boljše. Tudi ob upoštevanju dejstva, da imajo motorji jurišnega letala Su-25 najkrajšo življenjsko dobo (500 ur) in da je ta vojna zadnja, v kateri bo uporabljen nadzvočni jurišnik Su-24, ker je prestar, je dejstvo, da je intenzivnost uporabe ruskih letal in helikopterjev relativno nizka. Ob upoštevanju izgub in okvar je Rusija še vedno sposobna obdržati okoli 400 bojnih letal različnih tipov in okoli 360 helikopterjev (niso vsi jurišni) blizu meja Ukrajine. Navkljub temu pa Rusiji od začetka vojne ni uspelo izvesti zračne akcije v polnem obsegu, sedaj pa so se njene zmogljivosti za takšno akcijo le še zmanjšale.

Bojna letala Su-25 (Foto: epa)

Glavno omejitev na tem področju predstavlja proizvodna zmogljivost. Če je v desetletju pred obsežno agresijo, Rusija letno proizvedla 30-35 bojnih letal in 25-30 jurišnih helikopterjev ter nadgradila od 130 do 200 enot različnih letal, je predhodno načrtovan prehod na novo generacijo bojnih letal v 2020-ih predlagal zmanjšanje njihovega števila z namenom izboljšanja njihove kakovosti. Tehnološki embargo pa bo verjetno tisti, ki bo ustavil ta prehod.

Sara Kovač