Trinajst levičarskih mitov ali zakaj socializem ne deluje

Obraz socializma. (Foto: epa)

Leta 1992 je ekonomist Fukuyama dejal, da smo dosegli točko v človeškem razvoju, ko se je zahodni kapitalistično-liberalni tip demokracije izkazal za trajno obliko globalne vladavine. Signali iz zahodnega sveta nakazujejo, da je še danes tako. Britanci so brutalno zavrnili Corbynovo obujanje socializma. Pa Slovenija?

Danes je socializem bolj živ kot pred razpadom SFRJ. Neomarksisti so dobili dve politični stranki. Poslanci citirajo Marxa kot rešitev za težave sodobnega sveta. Zakaj? Slovenci so zvesti verniki v socialistične mite.

Trinajst najpogostejših bomo razbili:

1: Kapitalizem je tik pred propadom
Socialisti trdijo, da je kapitalizem spodleteli eksperiment, ki povzroča neenakost, zato ga je treba zamenjati z državnoplansko ekonomijo. A danes razen Severne Koreje in Kube ni države na svetu, ki ne bi temeljila na kapitalističnih osnovah. Zgodovina beleži primere mehkih prehodov iz enega sistema v drugega. Venezuela je bila nekoč ena najbogatejših držav na svetu, 20 let po uvedbi čavizma pa zaradi pomanjkanja za malico hrustajo domače ljubljenčke. Kitajska je šla v obratni smeri, iz čistega planskega socializma v tržno ekonomijo, kjer je zasebno podjetništvo gonilo razvoja. V le 26 letih je kapitalizem v tej državi znižal število revnih z milijarde na le 16 milijonov. Kapitalizem ni pred propadom, dušijo pa ga visoki davki in državni intervencionizem, kar pa je antiteza kapitalizma.

Prazne police supermarketa v Venezueli (Foto: Facebook)

2: Kapitalizem je izkoriščevalski sistem
Teza o izkoriščanju delavcev pravi, da delodajalec delavcu plača le del tistega, kolikor je delo res vredno, preostanek pa zadrži zase. Gre za fantazmo, da obstaja univerzalna vrednost vsakega dela, ki jo lahko država z zakonodajnimi akti ustrezno kvantificira. A pravično plačilo je tisto, ki ga je delavcu pripravljen ponuditi trg. Delavec in delodajalec sta v kapitalizmu prostovoljno vstopila v pogodbeno razmerje. Delavec, ki bo menil, da je njegovo delo vredno več, take pogodbe ne bo podpisal. Šel bo v drugo službo, ki bo njegovo delo bolj cenila, ali pa bo ustanovil svojo družbo.

3: Če se bo spremenil sistem, se bodo tudi ljudje
Socialisti so mnenja, da je pohlep intrinzični del kapitalizma. Ko se bo spremenil sistem, se bodo spremenili tudi ljudje. Socializem ne bo motiviral želje za pehanjem po dobičkih. A to ni odraz prave narave človeka. Človek je v osnovi individualist. Edini sistem, ki se je izkazal za trajno vzdržnega, je tisti, v katerem človek v skladu s svojo naravno deluje najprej zase, posredno pa tudi za skupnost. Na prostem trgu se posameznik samoaktualizira – ponudi svoje delo na trgu v upanju, da bo z njim kaj zaslužil. Podjetnik, ki bo danes izdeloval kolovrate, bo bankrotiral. Podjetnik, ki bo izdeloval oddajnike GPS, jih bo z dobičkom prodal. Z interakcijami na prostem trgu akterji svojo sebičnost pretopijo v skupno dobro. Osnovna narava človeka se tudi v socializmu ne spremeni. A ker ni kanalizirana skozi samoaktualizacijo, jo ambiciozni posamezniki pretopijo v  metode nasilnega polaščanja sredstev − krvave revolucije so modus operandi socializma.

Niti na silo jima ni uspelo spremeniti ljudi. (Foto: Demokracija)

4: Minimalna plača odpravlja revščino
V resnici na daljši rok viša brezposelnost in niža konkurenčnost. Ko podjetnika zakonsko prisilijo, da mora izplačevati plače, s katerimi ne pokrije dodane vrednosti delavca, bo moral ukrepati. Morda bo začel postopek avtomatizacije. Morda bo moral spremeniti ali prilagoditi dejavnost. Končni rezultat pa bo isti – odpuščanje. Vlada in sindikati višanje minimalne plače vidijo kot odličen populistični instrument, ki razveseljuje volivce, hkrati pa ne vpliva na proračun – vse breme prevzamejo delodajalci. V času konjunkture takšne ad hoc povišice morda še zdržijo kakšno leto. V času krize pa izpostavlja najbolj ranljive delavce nevarnosti trajne brezposelnosti. Delodajalci niso pogoltni kapitalisti – vsak poslovnež se zaveda, da je srečen delavec dober delavec. A ekonomska resničnost je drugačna od birokratske. Dokaz, da je mogoče na trgu priti do konsenza glede nižje plačanih delavcev, pa so nordijske države in Švica. Nobena do teh ne pozna instituta minimalne plače, pa so njihovi delavci kljub temu veliko bolje plačani od naših.

5: Dokaz, da socializem deluje, so skandinavske države
Skandinavske države imajo visoko stopnjo obdavčitve, ki jim omogoča darežljivo socialno državo, a ima tudi pomanjkljivosti. Ne zadene le najvišjih slojev, saj je obdavčitev pavšalna in prizadene predvsem srednji sloj. Švedska je nekoč še veljala za deželo nizkih davkov, dokler se ni javna poraba početverila, kar je pripeljalo do globoke krize, ko je brezposelnost prebila magično mejo 10 odstotkov. Švedski BDP, prilagojen na kupno moč, se je od šestdesetih znatno zmanjšal. A pravi socializem je gospodarsko-družbena ureditev, v kateri so proizvodnja sredstva v družbeni lasti.  Edina država, ki bi vsaj pogojno ustrezala tej definiciji, je Norveška, ki pa je anomalija zaradi svojih naftnih rezerv in državnega naftnega sklada. Če pa vzamemo skandinavske države kot celoto, hitro ugotovimo, da so manj  “socialistične” od Nemčije – 90 odstotka premoženja je v lasti zasebnikov.

Ali bodo Švedi zaradi slovenskih političnih zdrah opustili gradnjo svojega trgovskega centra v Sloveniji? (Foto: Epa)

Foto: Epa

6: Skupna lastnina je učinkovitejša od zasebne
S svojim avtom najbrž ravnate zelo previdno – s službenim manj. Kako bi z njim ravnal sosed, ki si ga je sposodil, sploh če bi vedel, da posledic ne bo, tudi če ga razbije? Država kot lastnik gospodarskih družb je točno takšen “sosed”. Pa se anekdote prelivajo tudi v merljive podatke? Empirični podatki so na mizi že dolgo. Raziskava 129 privatizacij v 23 državah z visokimi dohodki (D’Sousa, Meddison in Nash) je pokazala občutno izboljšanje učinkovitosti družb, ko so se privatizirale. Zasebna lastnina je v osnovi povezana z racionalnostjo pri razpolaganju z resursi. Lastnika bo slabo gospodarjenje udarilo neposredno po žepu, državnega upravljavca ne bo. Zato je državno gospodarstvu po naravi veliko bolj podvrženo korupciji, lenobi in nesposobnosti upravljanja.

7: Samo država lahko določi pravično ceno, trg ne deluje
Doktrina poštene cene trdi, da ima vsaka dobrina intrinzično pravično ceno, ki je neodvisna od tega, kaj trg zanjo ponuja. Tako bi morala cena biti enaka stroškom za proizvodnjo dobrine, vsaka cena, ki bi bila določena više od proizvodnje, pa je že kraja. A subjektivno vrednotenje dobrin na višjo ali nižjo vrednost od dejanske cene proizvodnje poznamo že od časov prve menjalne ekonomije. Visoka cena je konsenz potrošnikov, da so za izdelek pripravljeni plačati več. Ko konsenza ni več, prodaja pade, izdelku se cena zniža ali pa se nadomesti. Vse socialistične države so imele nad cenami popoln nadzor, a tudi nekatere tržne se lotevajo kontrole cen. Kot v socializmu tudi majhen poseg v tržni sistem na daljši rok pomeni razrast sive ekonomije, pomanjkanja in slabšanje kakovosti izdelkov.

8: Dobrine so vredne toliko, kolikor je bilo vanje vloženega dela
Delovna teorija vrednosti pravi, da so dobrine vredne toliko, kolikor je bilo vanje vloženega dela, dodaten miselni preskok pa socialisti radi storijo tako, da vrednost enačijo s ceno. Tudi ta definicija v ceni išče komponento pravičnosti in spet zapostavlja dejstvo, da je proces določanja cen globoko subjektiven. Količina vloženega dela pri tem ne igra vloge. Določene storitve in izdelki so izredno delovno intenzivni, pa niso nagrajeni na trgu. Restavratorju, ki v tovarniško stanje spravi 30 let star renault 5, ne pomaga dejstvo, da je v projekt vložil 5000 delovnih ur. Njegov kolega, ki je v  enako star mercedes 240d vložil 70 ur, bo imel od projekta višji dobiček, saj je njegov izdelek za zbiralce starodobnikov zanimivejši.

9: Kapitalizem uničuje okolje
Socialisti trdijo, da kapitalizem v tekmi za dobičke uničuje okolje, v socializmu pa se to ne bi zgodilo, ker bi državni aparat poskrbel, da bi se resursi uporabljali tam, kjer so potrebni. Takšna logika ni koherentna. Ko se zasebna podjetja borijo na trgu, so motivirana, da porabijo čim manj energetskih resursov. Le tako maksimirajo svoje dobičke. Letalski družbi je v interesu, da njena letala porabijo čim manj kerozina. Družbe v kapitalizmu celo najemajo svetovalce, da jim svetujejo, kako proizvodni proces narediti čim bolj energetsko učinkovitega. Kaj pa odpadki? Funkcionalen pravni sistem in inšpekcijski nadzor bosta zasebne družbe učinkovito nadzorovala. V socialističnih državah je bilo onesnaženje 13-krat večje na dolar BDP kot v zahodnih državah. 60 odstotkov prebivalcev Vzhodne Nemčije je imelo kronične težave z dihali. Tudi naši komunisti so iz Zasavja naredili ekološko katastrofo. A zakaj niso politkomisarji  preprosto prepovedali onesnaževanja? Ker ekonomska resničnost deluje tudi v socializmu. Človeštvo potrebuje vire energije. Le da v socializmu ni motivacije nižanja stroškov – ljudje upravljajo z družbenimi podjetji, do katerih ne čutijo osebne odgovornosti. Pravni sistemi v socializmu pa so bili zaradi manka načela delitve oblasti kastrirani in tudi proti onesnaževalcem impotentni.

Foto: iStock

10: Kapitalizem temelji na laži
Kapitalizem nič ne obljublja, le sledi človeški naravi. S poudarkom na individualnosti in s produkcijskimi sredstvi v rokah zasebnikov je človeštvo odklenilo svoj neskončni potencial. Ne obljublja izničenja neenakosti ali konca revščine. Kljub temu so sodobne države s kapitalističnim sistemom izkoreninile ekstremno revščino in ustvarile nov globalni srednji razred. Prava laž je socializem. Obljubljal je konec neenakosti, prinesel pa tiranijo in enakost v revščini. Deluje kot državno vodena Ponzijeva shema, ki hrani samo sebe, dokler sredstva niso izčrpana in se pokažejo ekonomske resničnosti planske ekonomije. Ta ne deluje, ker nasprotuje človeški naravi − ne vzpodbuja individualnosti, ki jo posameznik potrebuje za uspešno delo.

11: Dobiček je škodljiv
Demonizacija dobička je orodje socialistov, ki podjetnike predstavljajo kot nemoralne pohlepneže. Miselni preskok, ki sicer ni logičen, a ga je socialistom uspelo prodati v javnost, je, da se morajo “previsoki” dobički deliti z delavci in občo družbo. Termin “previsok” dobiček je v delujočem tržnem sistemu nesmiseln. Dobiček je kvantitativni indikator tega, kako dobro je podjetniku uspelo zapolniti vrzel na trgu. Če vrzeli ne bi zapolnil in bi izdeloval komodizirane izdelke, bi bil dobiček majhen (danes se npr. večina televizorjev  proizvaja z dobičkom, enakim nič). Dobiček ni škodljiv − je edini razlog, zakaj podjetnik sploh vstopa v igro.

12: Socializem prinaša enakost
Ko se socialisti pogovarjajo o enakosti, ne mislijo na enakopravnost, ampak premoženjsko enakost, kar pa je povsem v nasprotju s človeško naravo in se lahko uresniči le s totalitarnimi metodami. Zgodovina empirično dokazuje, da vsak poskus socializma prinese le enakost v revščini za delavski razred in koncentracijo premoženja pri partijskih elitah. Še več, v sistemu prisilne enakosti izgine tudi pravna enakost, saj vladajoči razred kot vir združene izvršilne, sodne in zakonodajne oblasti neizbežno gravitira proti sistemu prvo- in drugorazrednih državljanov. Socialistični eksperimenti, kot sta Venezuela in Kuba, se po pravilu spremenijo v zasebne fevde visokih partijcev.

13: Trg uničuje talente in inovacije
Nasprotno. Socializem s kolektivno lastnino nagrajuje povprečnost, ubija motivacijo in voljo po iskanju inovativnih rešitev, kar zavira razvoj. Napredek je na ramenih izjemnih posameznikov, ne države. V centralnoplanski ekonomiji so inovativni posamezniki prisiljeni opravljati ponavljajoče se neproduktivne naloge. Ker nimajo osebne svobode za razvoj svojih potencialov, ne pride do tehnološkega preskoka. Avtomobilska industrija v nekdanjih komunističnih državah je dober primer posledic represije inovativnosti posameznika v planskih ekonomijah.  Rusi, Čehi, Poljaki in tudi Slovenci so pred uvedbo komunizma sloveli kot izvrstni strojni inženirji s prebujajočo se avtomobilsko industrijo (spomnite se prvega slovenskega vozila triglav). A po revoluciji je večina denarja za razvoj šla za vojaško opremo, inovativni posamezniki pa so bili potisnjeni na obrobje. Medtem ko je zahodna tehnologija napredovala, so v komunističnih državah gradili nezanesljive, zastarele avtomobile ali popreproščene različice opuščenih kapitalističnih izdelkov. Italijanski FIAT si je tako po vseh državah vzhodnega bloka (tudi v SFRJ) ustvaril licenčni monopol. Namesto inovativnih izdelkov, ki jih je proizvajal Zahod, je 90 odstotkov voznega parka za železno zaveso predstavljala tisoč in ena kopija zastarelega fiata 124.

Mitja Iršič, Vida Kocjan