fbpx

[Video] Od včeraj odprta Galerija Fortunata Berganta, v njej razstavlja Vinko Vasle

Foto: Veronika Savnik

Od včeraj dalje je z razstavo slikarskih del sicer publicista in pisatelja Vinka Vasleta odprta galerija, imenovana po Fortunatu Bergantu, slovenskem baročnem slikarju, katerega 300 letnico rojstva obeležujemo prav letos. Prodajna razstava bo odpreta do konca letošnjega septembra.

Veliki baročni slikar Fortunat Bergant (6.7. 1721 – 31.3. 1769) je izhajal iz Mekinj pri Kamniku. Med njegova najlepša dela, ki pomenijo vrhunec slovenskega baroka, sodijo oltarne slike za Križno goro nad Ložem Kristus na Oljski gori, Bičanje in Križanje, Zamaknjenje sv. Frančiška v frančiškanski cerkvi v Nazarjah, Sv. Janez Nepomuk na Veseli gori pri Šentrupertu in 14 podob križevega pota v samostanski cerkvi v Stični. Ob 300 letnici slikarjevega rojstva so po njem poimenovali novo galerijo na sedežu Novih obzorij na Linhartovi ulici v Ljubljani. “Naša želja je, da v tej galeriji razstavljajo ljudje, ki jih manistream umetnost, kjer merila narekuje leva ideologija, zavrača. Gre za umetnike, šolane pa tudi samouke, ki so odlični slikarji ali kiparji in bi si zaslužili več pozornosti. Predvsem pa je naš namen, da likovno umetnost vrnemo k njenemu izvoru – k lepoti in lepemu,” je ob odprtju Galerije Fortunata Berganta in razstave Vinka Vasleta v njej povedal Jože Biščak, direktor družbe Nova obzorja in urednik revije Demokracija.

Drugačna galerija
Galerija Fortunata Berganta je prva svoje vrste v slovenskem prostoru in kot pravi kipar Jiri Kočica, je sicer resda skromna, a vendar bolje kot nič: “V današnjem svetu, kjer je gramscijevska kulturna hegemonija, utemeljena na marksističnih temeljih frankfurtske “šole”, zasedla praktično vsak kotiček zahodne kulture, so tudi galerije namenjene predvsem umetnikom, ki gojijo tako imenovano sodobno, politično in kritično umetnost.” Že član omenjene frankfurtske šole, nadaljuje Kočica, Walter Benjamin, je v začetku 20. stol. trdil, da je moderna umetnost zamenjala svoje jedro: če je tradicionalna umetnost imela v jedru religijo, je kasnejša – razsvetljenska – umetnost to zamenjala s filozofijo, moderna umetnost 20. stoletja pa je v jedro postavila politiko. Kot še meni kipar Jiri Kočica, danes živimo v času, ko sploh ne vidimo več umetnosti, ki nima vsaj delno političnih sporočil, to pa je raven, ki jo je vzpostavljal agitprop. “Galerija, ki bo v svoje prostore vabila tudi umetnike z drugačnimi izhodišči pri svojem delu in razmišljanju, bo morda lahko vnesla v slovenski kulturni prostor neko spremembo,” je zaključil Jiri Kočica.

Prva razstava
V novi Galeriji Fortunata Berganta so kot prvo predstavili slikarsko razstavo Vinka Vasleta (1949), ki do sedaj še ni razstavljal, sicer novinarja, ki je svojo poklicno pot začel pri Kmečkem glasu, kjer je bil tudi odgovorni urednik in že tedaj sodeloval z Mladino in Teleksom. Nato je bil novinar pri Mladini in na Delu, kjer je bil član znamenite tako imenovane Slivnikove četice, s katero je ustanovil tednik Mag, kjer je bil odgovorni urednik. Potem je odšel k Delu-revije kot pomočnik odgovorne urednice Jane, da bi nekaj let kasneje prevzel mandat direktorja nacionalnega radia. Od tod je odšel na Siol.net kot odgovorni urednik, po politični likvidaciji pa se je s 45 leti delovne dobe upokojil. Živi in še naprej ustvarja na Bledu. Vinko Vasle, ki si je pravzaprav želel postati režiser in ne novinar, je avtor štirih romanov Purgarji (2001), Prva hiša na Marsu (2003), Darovalec (2006) in Arhivar (2020) ter treh monodram: Volkca v škripcih, Zobne paste ter Nočnega portirja, ki ga amaterska gledališča še vedno igrajo. Polega omenjenega je Vinko Vasle napisal še več kot 10 tisoč glos in humoresk in več sto aforizmov.

Preroške impresije
Kot pravi Vinko Vasle, ni nameraval postati ne pisatelj ne slikar, pa je postal oboje in kot slikar doslej ustvaril že več kot 250 del v pastelu, akvarelu in akrilu. “DNK mojega starega očeta, slikarja, se je očitno aktiviral. Če ne bi bilo Jožeta Možine, prijateljice Nade Kokot, dr. Saše Marković in potem še akademskega slikarja in kiparja Lana Seuška in njegove pozitivne kritike, se to ne bi nikdar zgodilo. Zdaj visim v galeriji, poimenovani po velikem baročnem slikarju Fortunantu Bergantu, ker je prijatelj, urednik in sodelavec Jože Biščak tako želel. O vsem drugem naj govorijo barve in motivi. Bogu sem hvaležen za vsakega od talentov, s katerim me je obdaril,” je Vinko Vasle povedal za Demokracijo, kustos razstave, Lan Seušek, pa je dejal, da tako, kakor zna Vinko Vasle slikati prizorišča z besedami, tako zna z linijami in barvami pripovedovati zgodbo; “Avtorjeve slike so klasične in sodobne hkrati; kar njegove slike dela sodobne je to, da spretno vpleta filmske kadre, ali pa sam kader filmsko zastavi. Impresije, ki jih na tak način naslika, pokažejo več kot samo ujet trenutek, ker nakazujejo nekaj, kar se bo zgodilo. Avtor namenoma ni hotel poimenovati slik, saj bi s tem omejil možnost interpretacij, ki tem slikam dajejo glavni čar. Vinko Vasle slika večinoma krajine, tu in tam kakšno tihožitje. Na nekaterih razstavljenih podobah so upodobljeni ljudje, ki so ravno prav definirani, da zaživijo samostojno in se obenem zlijejo z impresijo krajine. Na eni od slik osebe napolnijo mesto do te mere, da mesto oživi, drugod nakazuje, na to življenje, ki se bo zgodilo. Take slike lahko naslika le človek z veliko mero empatije in senzibilnosti ter ki sposoben sinteze dogajanja v eno samo sliko. Slike Vinka Vasleta ne potrebujejo razlag, ki dandanes večkrat utrujajo obiskovalca, potrebujejo pa čas, da si jih ogledate, da vanje vstopite in začutite.”

Vinko Vasle bo svoja dela v Galeriji Fortunata Berganta na Linhartovi ulici 13 v Ljubljani, ki je odprta vsak delovni dan od 9. do 16.00 ure, razstavljal vse do 30. septembra letos. Razstava bo tudi prodajna; rezervirane in plačane slike bo mogoče prevzeti po zaključeni razstavi.

Demokracija