Zakaj tolikšna raznolikost Evropejcev pri barvi las in oči?

Po eni teorij je raznolikost v barvi las in oči Evropejcev posledica spolnega izbora v času lovske kulture glacialne dobe.

Evropa je pri barvi oči in las prebivalstva bolj raznolika kot preostali svet. Čemu ta raznolikost v Evropi? Dr. Peter Frost meni, da je to posledica spolnega izbora v času lovske kulture glacialne dobe.

Kanadski doktor antropologije Peter Frost se ukvarja predvsem s fenomenom raznolikosti pri barvi oči in las pri Evropejcih v primerjavi z Neevropejci, kjer je barva oči in las bolj uniformna. Frost je to raznolikost poskušal pojasniti v eseju, ki ga je objavil tako na svoji Univerzi Laval v Kanadi kot tudi na Univerzi St. Andrews na Škotskem. Frost pravi v svojem eseju, da ima večina ljudi na našem planetu samo eno barvo las in eno barvo oči. Evropejci so po tem pravilu velika izjema: njihovi lasje so sicer lahko črni, a so tudi rjavi, laneni, zlati ali rdeči; oči so lahko rjave, a so tudi modre, sive, mandljeve ali zelene. Tovrstna raznolikost je najbolj vidna na območju vzhodnega Baltika in zajema severno, osrednjo in vzhodno Evropo (Slovenci spadamo v skupino, kjer ima 50 do 80 odstotkov prebivalstva svetle lase in/ali oči). Bolj ko se pomikamo stran od tega jedra raznolikosti proti jugu in vzhodu, bolj narašča odstotek ljudi, ki imajo rjave oči in črne lase.

Zakaj barvna raznolikost Evrope
Zakaj ta barvna raznolikost in zakaj le v Evropi, se sprašuje Frost. Nekateri znanstveniki sicer menijo, da je to stranski učinek naravne selekcije za svetlejšo kožo, da bi zagotovili dovolj vitamina D na severnih zemljepisnih širinah. Na barvo kože pa vplivajo različni aleli (različice istega gena na genskem lokusu, ki so navzoče v populaciji osebkov iste vrste) za barvo las ali barvo oči, razen tistih za rdeče ali modre oči. Vendar nekateri aleli nimajo učinka na pigmentacijo kože.

Drugi znanstveniki menijo, da je vzrok mešanje z neandertalci. Vendar pa glede na pridobljeno mtDNK med poznimi neandertalci in zgodnje modernimi Evropejci ni mogoče opaziti genetske kontinuitete. Morda je med obema skupinama prišlo do določenega pretoka genov, vendar zagotovo ne dovolj, da bi lahko upoštevali veliko število Evropejcev, ki nimajo niti črnih las niti rjavih oči, meni Frost.

Nekateri znanstveniki pa zagovarjajo teorijo, da je ta barvna raznolikost nastala z naključnimi dejavniki: genetski drift, učinki ustanovitelja, sprostitev naravne selekcije itd. Toda ti dejavniki, meni Frost, niso mogli ustvariti tako široke palete lasnih in očesnih odtenkov v 35.000 letih, ko so moderni ljudje naselili Evropo. Gen za barvo las (MC1R) ima vsaj 7 alelov, ki obstajajo samo v Evropi, in enako verjetno velja za gen za barvo oči (OCA2). Če vzamemo hipotezo o sprostitvi izbire, bi bilo potrebnih skoraj milijon let, da se ta količina raznolikosti akumulira, meni Frost.

Ljudje smo bolj naklonjeni svetlim barvam
Frost se zato nagiba k tezi, ko jo zagovarja genetik Luigi L. Cavalli-Sforza, da je odgovor na to vprašanje spolni izbor. V surovih razmerah glacialne dobe (25.000−10.000 pr. Kr.) v severni in osrednji Evropi je bil lov edina oblika preživetja, na dolgih in napornih lovskih pohodih je umrl velik del mladih moških, zato so preživeli imeli veliko možnost izbora med za razmnoževanje primernimi ženskami. Trde razmere tudi niso omogočale poligamne zveze, že za preživetje enega para in njunih otrok je šlo na tesno s hrano. Zato so moški izbrali “tisto pravo” med ženskami. In pri izbiri, kar nam navsezadnje dokazujejo tudi reklamni strokovnjaki, smo ljudje dovzetni za svetlejše barve in za “unikatnost”. Evropski moški v lovski dobi so si torej med razpoložljivimi ženskami za družice izbirali tiste s svetlejšo barvo las, oči in kože oziroma tiste, ki so bile še bolj nenavadne, denimo rdečelase ali zelenooke.

Končna možnost za raziskave bi lahko bila izločitev DNK iz skeletnih ostankov, da bi se prikazala evropska spremenljivost MC1R in OCA2 v zadnji ledeni dobi. Če je hipoteza o spolni izbiri resnična, naj bi se spremenljivost MC1R in OCA2 v tem časovnem obdobju skoraj v celoti razvila, sklene svoj esej dr. Peter Frost.

Bogdan Sajovic