fbpx

70. obletnica odprtja Titovega pekla sredi Jadrana – Golega otoka

Goli otok (Foto: Wikimedia)

Mineva 70 let od odprtja taborišča na Golem otoku, kamor je jugoslovanski totalitaristični komunistični režim Josipa Broza Tita zaprl številne namišljene in resnične politične disidente ter osebe, ki so nasprotovale komunizmu. Prva skupina zapornikov je na Goli otok prispela 9. julija 1949. Tam jih je čakalo z bodečo žico obdano taborišče, ki je v naslednjih desetletjih predstavljalo mučilnico za številne tam zaprte osebe. Taborišče, v katerem je bilo zaprtih tudi približno 600 Slovencev, je svoja vrata dokončno zaprlo šele leta 1988.

V torek je minilo okroglih 70 let od odprtja pekla Josipa Broza Tita sredi Jadrana, taborišča na Golem otoku, majhnem otoku v Kvarnerju, kamor je jugoslovanski totalitaristični komunistični režim zaprl predvsem številne namišljene in resnične informbirojevce. Prva skupina 1300 političnih kaznjencev je namreč na Goli otok prispela 9. julija 1949. Tam jih je čakalo z bodečo žico obdano taborišče, ki je v naslednjih desetletjih predstavljalo pravo mučilnico za številne tam zaprte osebe. Ocene o skupnem številu vseh zapornikov na Golem otoku do razpada Jugoslavije se med seboj zelo razlikujejo. V omenjenih Titovih mučilnicah naj bi bilo tako zaprtih od 15 tisoč do 40 tisoč oseb, med njimi tudi približno 600 Slovencev.

Odločitev o taborišču za informbirojevce je Tito sprejel jeseni leta 1948. Ustanovitelj taborišča na Golem otoku, kjer takrat razen nekaj trave, grmičevja in skalovja ni bilo ničesar, je bil Jovo Kapičić, general jugoslovanske tajne policije Udbe, narodni heroj narodnoosvobodilnega boja (NOB) in nosilec partizanske spomenice 1941. Taborišče je bilo ob prihodu prvih zapornikov sicer že pripravljeno. Postavljenih je bilo 14 barak, od tega dvanajst za zapornike in dve za miličnike ter upravo taborišča. V njih so bila postavljena nadstropna lesena ležišča, na katerih so spali v dvojicah z glavo ob glavi. Vsak je imel na voljo dve odeji – eno za podse in eno za pokrivanje. Vzglavnikov niso imeli. Pri pripravi taborišča naj bi sodelovali zaporniki iz hrvaške Lepoglave pod nadzorom kasnejšega upravnika taborišča Slobodana Krstića.

Taborišče na Golem otoku danes (Foto: Študijski center za narodno spravo)

Večino taboriščnikov so predstavljali informbirojevci
Med leti 1949 in 1956 so jugoslovanske komunistične oblasti na Goli otok zapirale predvsem osebe, za katere se je domnevalo, da podpirajo tedanjo Sovjetsko zvezo in njenega voditelja Josipa Stalina, ki je bil zaradi informbiroja v sporu s povojnim jugoslovanskim državnim vrhom. Po letu 1956 pa so v taborišče na otoku zapirali tudi ostale obsojence iz tedanje Jugoslavije.

Taborišče na Golem otoku danes (Foto: Študijski center za narodno spravo)

Glavni namen Golega otoka je bil ubiti človeka v posameznem taboriščniku
Goli otok je nazorno pokazal pravi obraz komunizma. Strah, lakota, žeja, izčrpanost, prisilno delu v kamnolomu ter drugi psihični in fizični pritiski so bili namreč za tamkajšnje zapornike del vsakdana. Več kot 400 političnih zapornikov je na otoku umrlo, večinoma zaradi bolezni in lakote. Po poročanju spletnega portala Kamenjar so bili jetniki pogosto deležni tako hudih oblik mučenja, da so pod prisilo ovajali celo svoje najbližje, očete, matere in prijatelje. Zaradi hudih travm si o svojem ujetništvu na Golem otoku upajo govoriti le redki nekdanji tamkajšnji taboriščniki. Upokojeni profesor zgodovine s Krka, Vladimir Bobinac, o svoji internaciji na Golem otoku poroča naslednje: “Osnovni namen taborišča je bil ubiti človeka v nas. Stražar je samo pazil, da nismo uspeli pobegniti.” Stopnje zapornikov na Golem otoku so bile različne. Vsak kaznjenec je na otok prišel kot banda, a je lahko s procesom politične prevzgoje dosegel višji status ter s tem tudi boljše pogoje za zaporniško življenje. “Ne pozabite, Goli otok nima junakov. Heroji so na bojišču, na Golem otoku pa jih ni. Na bojišču te krogla v hipu ubije, na Golem otoku pa se umira počasi, skozi dneve, mesece, leta. Na koncu pa se zagotovo umre. Vsi smo šli skozi to in umrli smo na tem otoku,” še zaključuje Bobinac.

Miha Drobnič