fbpx

8. marec pri komentiranju švedskih volitev kaže, da je zanje vse, kar je desno od sredine, manifestacija neonacizma

Inštitut 8. marec (Foto: Facebook Inštitut 8. marec)

Predstavnice raziskovalnega Inštituta 8. marec, ki ni ne raziskovalni in ne inštitut, je zelo zmotil rezultati volitev na Švedskem. Med vrsticami so okarale švedsko demokracijo in se pohvalile, da so ravno one tiste, ki so odgovorne za to, da v Sloveniji 24. aprila nismo izvolili takšnega “fašizma, kot so ga zdaj Švedi.

Inštitut ima zgodovino vtikanja v zadeve, kjer jih res ni nihče nič vprašal in kjer s svojim pomanjkljivim znanjem ne pripomorejo k splošni debati. Nedavno nazaj so problematizirale celo odločitev rotterdamskih mestnih oblasti (župan je socialni demokrat), da začasno razstavijo most, medtem ko mimo pluje na novo izgrajena superjahta milijarderja Bezosa. Da se vtikajo v teme, kjer jim ni mesta, jih je pred kratkim opozoril tudi ekonomist Marko Pahor, ki je dejal, da so z vtikanjem v ekonomijo in davčno politiko presegli prag svojega razumevanja, ki bi moral ostati pri aktivizmu za zaščito žensk – na tem področju sicer niso kaj prida aktivni – zelo težko jim gre iz jezika, da bi obsodili izkoriščevalca žensk, ljubljanskega župana Jankovića.

Tokrat so mlade aktivistke kaviar socialističnega pedigreja med enim od odmorov v njihovem jetsetterskem življenju (najbrž na prestopnem poletu iz Maldivov na Sejšele) komentirale švedske volitve, seveda s tipično prazno slovensko-orientirano levičarsko retoriko.

Švedske demokrate, ki jih vodi mladi svetovljanski oblikovalec domačih strani Jimmie Akkeson, so označile za “neonacistične”, ki da zagovarjajo “čisto švedsko raso”. Švedski demokrati so danes povsem običajna koservativna stranka s političnimi pogledi, ki niso pretirano daleč od konservativnih krščanskih demokratov in desnosredinske Zmerne stranke. Skrajna frakcija stranke se je od nje odcepila že leta 2001 in ustanovila zdaj že propadlo stranko Nacionalnih demokratov. V stranko se je leta 2002 včlanil celo bivši predsednik Zmerne stranke, rekoč da so se znebili ekstremnih vplivov v stranki.

Za kaj se borijo Švedski demokrati? So proti multikulturalizmu in so za ohranjanje švedske identitete, kar pa ni enako temu, kar trdi Inštitut 8. marec, češ, da se zavzemajo za “čisto švedsko raso”. Švedski demokrati de facto niso proti migracijam, če so te legalne. So pa za zaostritev pogojev za pridobitev azila in izrazito dobrodušnih pogojev pridobitve začasnega prebivališča za nezakonite migrante.

V tem pogledu niso nič drugačni kot druge desnosredinske stranke, ki se zavedajo, da je trenutno nasilje tolp povezano predvsem s tem, da veliko predstavnikov etničnih diaspor zapade v kriminal. Tega se sicer zavedajo tudi trenutno vladajoči Socialni demokrati, a krivdo iščejo pri Švedih samih – češ, da niso storili dovolj za integracijo migrantov, medtem ko stranke na desni kažejo med drugim tudi na migracijsko politiko, ki je v preteklosti poskrbela za praktično nenadzorovan tok tujcev, ki so se stekali v državo v iskanju boljšega življenja.

V devetdesetih so se Švedski demokrati zavzemali za repatriacijo migrantov v njihove matične dežele, pozneje pa so to politiko zavrgli. Danes se skupaj z drugim strankami zavzemajo za strožje pogoje pridobivanje azila in dovoljenja za začasno prebivanje. Med drugim so tudi stranka v evropskem parlamentu, ki je največkrat glasovala proti ruskim interesom, hkrati pa je od ruske invazije na Ukrajino naprej pripravljena razmisliti o švedskem vstopu v zvezo Nato.

Aktivistke iz 8. marca torej moti povsem običajna zahodnocentrična evropska konservativna stranka, ki jo omaložuje kot neonacistično, kar je pomenljivo. Očitno je zanje vse, kar je desno od sredine, manifestacija neonacizma, saj na njihovi premici sredino predstavljajo socialni demokrati, levico bivši komunisti, skrajne levice pa ni, saj nič na levi ni dovolj skrajnega, da ne bi bilo sprejemljivo za slovenske socialistične aktiviste – spomnimo, Inštitut 8. marec med drugim zagovarja tudi izstop iz zveze Nato in tega stališča ni spremenil niti po ruski invaziji na Ukrajino.

Kot je izpostavil predsednik SDS, jih očitno moti to, da švedska mladina ni tako “socialistično fajtersko” razpoložena kot slovenska – saj tam pač ne nasedajo na prazne floskule rusofilnih egalitaristov – mladi so namreč volili za stranke EPP in Švedske demokrate – torej za desnico in desno sredino. Medtem ko se je politika švedskih kolegov Tanje Fajon zaradi vedno slabših gospodarskih pogojev, katastrofalnega spopadanja s koronakrizo in vedno večjega nasilja med migrantskimi tolpami dokončno izpela in so ji volivci rekli ne. Glede na to, da so mladi v večjem številu volili levico, pa lahko pričakujemo, da bo švedska prihodnost desna.

Sploh je vsakršno zaganjanje v “skrajnost” Švedskih demokratov v vsakem primeru nepotrebno, saj obstaja velika verjetnost, da bo vlado vodila desnosredinska Zmerna stranka. Ta pa ima veliko več skupnega s Švedskimi demokrati, kot imajo Socialni demokrati z bivšimi komunisti, ki si zdaj pravijo Levica, s katerimi je premierka Anderssonova trenutno v koaliciji.

Seveda je vredno poudariti, da je mladim aktivistkam za Švede španska vas. Twiter nit, ki so jo zapisali, je služila le temu, da se pohvalijo, kako so one odgovorne za to, da se v Sloveniji ni pripetila podobna “neonacistična” zgodba, saj so one “fajtale” na ulici in priborile odločile glasove za milijonarja, ki nas zdaj dela vsak dan revnejše in nam svetuje, da si gremo covid zdravit na morje. Takšne twiter niti so v resnici nekakšno svarilo za sredinske volivce v Sloveniji, da jim nikoli več ne nasedejo, saj so intimna opcija “inštituta” izključno levi skrajneži.

Andrej Žitnik