96-letna Irmgard Furchner je danes zjutraj zapustila dom upokojencev v Hamburgu in se s taksijem odpeljala do postaje podzemne železnice. Nato se je za njo izgubila vsaka sled, na sodišču se namreč ni pojavila, poroča Dailymail. Nekdanji tajnici nacističnega koncentracijskega taborišča bi namreč danes morali soditi – obtožena je sodelovanja pri umoru več kot 11 tisoč ljudi v taborišču Sztutowo na Poljskem. Lov na naciste v Nemčiji še kar traja, le pri nas tovrstni zločinci živijo in umrejo s privilegiranimi pokojninami in vojaškimi častmi.
Irmgard Furchner je v taborišču delala, ko je bila stara 18 in 19 let, zato ji sodijo na sodišču za mladoletne. Delala je v pisarni poveljnika taborišča Paula Wernerja Hoppeja, tožilci pa 96-letno upokojenko obtožujejo, da je med junijem 1943 in aprilom 1945 pomagala pri sistematičnem pobijanju zapornikov v taborišču. V taborišču je umrlo približno 65 tisoč ljudi, med njimi judovski zaporniki, poljski partizani in sovjetski ruski vojni ujetniki, piše v obtožnici. Od druge svetovne vojne mineva 76 let. Čas, da Nemčija pred sodišče privede ljudi zaradi njihove vloge v nacističnem sistemu, se zato počasi izteka, poroča AFP.
Nemški tožilci trenutno obravnavajo nadaljnjih osem primerov, vključno z nekdanjimi zaposlenimi v taboriščih Buchenwald in Ravensbrueck. Čez teden dni se bo začel postopek proti nekdanjemu stražarju taborišča v Neuruppinu pri Berlinu, ki je star sto let. Medtem ko v Nemčiji lov na naciste še kar traja, se v Sloveniji na sodišču ni obravnavalo nobenega primera povojnih zločinov. V prejšnjem sistemu to seveda niti niso bila kazniva, ampak hvalevredna dejanja. Za kazenski postopek je seveda vedno treba zbrati dokaze. “Ne glede na to, da smo mi vsi vedeli, kdo je odgovoren – zato tudi v končni fazi ta ovadba, ki sem jo jaz podal zoper Ribičiča 2005, pa so bili po moji policijski presoji dokazi dovolj tehtni, a je vseeno sodišče odločilo, da je dokazov premalo za začetek kazenskega postopka zoper to osebo,” je povedal nekdanji kriminalist Pavel Jamnik ter pojasnil, da je za kazenski postopek treba torej nedvomno ugotoviti krivdo in pa povezavo med dejanjem in storilcem.
Težava je, da pri nas tudi ni več dokumentov – po vojni jih je hranila Služba državne varnosti, do sedemdesetih let so bili že večinoma uničeni – brez dokumentov pa se ni dalo niti dokazati, kje je bila neka oseba v določenem času, kaj šele to, da bi imel kakšno poveljniško odgovornost pri izbiranju ljudi. A ne glede na vse te okoliščine oziroma dejstva ni opravičila, da pri nas hudodelci živijo in tudi umrejo s privilegiranimi pokojninami in vojaškimi častmi.
Sara Bertoncelj