ACTA 2.0 – Svoboda svoj konec na internetu dočakala v Evropskem parlamentu

(vir: twitter)

Svoboda izražanja je trn v peti bruseljskih tehnokratov. Novi zakon o intelektualni lastnini, ki ga je septembra sprejel Evropski parlament, ogroža temeljne svoboščine, ki bi jih morala ravno EU varovati.

“Internet pomeni svobodo. Zaenkrat,” so zapisali na spletni strani Gefira in dodali, da vsaj za zdaj še vedno lahko relativno prosto brskamo po spletu. Zaenkrat lahko še zmeraj brez dodatnih ovir dostopamo do različnih virov in tekstov na spletu. A nova EU-zakonodaja temu napoveduje konec.

Neslavni 13. člen omenjenega zakona namreč od operaterjev in ponudnikov spletnih storitev zahteva popoln nadzor nad vsem, kar na spletu počnejo njihovi uporabniki in bralci. Novi zakon namreč pravi, da so operaterji in ponudniki spletnih storitev pravno odgovorni za vse, kar počnejo uporabniki. To bo v praksi pomenilo, da bodo morali uvesti tako imenovane “nalagalne filtre”.

Roboti odločajo, kaj je dovoljeno
A kakor je z vsemi računalniškimi zadevami, bo to pomenilo, da bo robot odločal, ali je nekaj na spletu dovoljeno ali ne. In kot je jasno razvidno že iz obstoječe prakse na YouTubu, je umetna inteligenca res neumna in res zelotska. Zato lahko pričakujemo konec svobode izražanja na spletu. Evropska komisija bo tako v kratkem predložila navodila za “boj proti lažnim novicam, širjenju terorizma na internetu in boj proti tistim, ki kršijo avtorske pravice”.

(Vir: Twitter)

Samo po sebi je zaskrbljujoče, da sta v očeh bruseljskih tehnokratov boj proti terorizmu in lažnim novicam v isti prednostni kategoriji, sploh če pomislimo, da je te dni nadvse popularno označiti za lažne novice karkoli se ne ujema s sliko sveta, ki bi jo radi propagirali globalisti. Ti filtri bodo služili kot orodje zatiranja kritikov EU, neodvisnih blogerjev, ki si drznejo osvetliti nesposobnosti bruseljskih aparatčikov, ter disidentov (ki, razen v svojih lastnih glavah, niso levo-liberalci).

Konec svobode govora
Zatem pride na vrsto še 11. člen te iste zakonodaje, ki predlaga vpeljavo davka na spletne povezave. Če je 13. člen naperjen proti navadnemu uporabniku spletnih vsebin, potem je 11. člen naperjen proti ustvarjalcem. V to kategorijo so vključeni vsi, ki so kdajkoli na spletu objavili spletno povezavo do kake druge spletne strani. Zakon je tako hudo retardiran, da ga ne bi mogla napisati niti opica, ki ni nikoli slišala za internet.

EU uničuje internet. (Vir: Twitter)

Namreč, 11. člen zahteva, da za vsako spletno povezavo, ki jo nekdo vključi v svojo objavo na spletu, lastniku te spletne strani plača določen delež vrednosti. Kakor si ta sistem razlagajo v Bruslju, naj bi to privedlo do tega, da bi  bili avtorji bolje plačani za svoje delo. A kot se je zgodilo že v Španiji, ko so uvedli tak zakon, se bo tudi v Evropi zgodilo ravno obratno. Namesto da bi še naprej dajali povezave, bodo te izumrle. S tem pa pride do manjšega pretoka informacij, saj je delo novinarjev in znanstvenikov, ki morajo objavljati na spletu in citirati svoje objave zato, da bi te sploh bile kredibilne, ne samo oteženo, ampak naravnost onemogočeno.

Nerazumevanje delovanja interneta
S tem je neposredno ogrožena tudi celotna internetna kultura memov, glasbenih remiksov, parodij in medijskih arhivov, kakršna sta Infogalactic in Wikipedia. Najpomembneje, ogrožena je svoboda govora. Zakon, ki naj bi domnevno pomagal zagotoviti prihodnost novinarstva, ga namerno ubija. Izkazalo se je namreč, da bi medijski konglomerat Axel Springer, ki ima v lasti več medijskih podjetij, prejel skoraj 64 odstotkov vseh prihodkov od “obdavčenja spletnih povezav”, kar z drugimi besedami pomeni smrt za manjše medijske hiše ali neodvisne posameznike, ki bi želeli začeti na svojem.

Pokazalo se je, da je EU v zameno za domnevno zaščito avtorskih pravic izbrancev pripravljena poteptati temeljne svoboščine evropskih državljanov. 11. člen listine Evropske unije o temeljnih pravicah pravi: “Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.”

Ivan Šokić