Francoski nobelovec in komunist, ki si je drznil povedati resnico o sovjetskem komunizmu, ko ga je izkusil na lastni koži

Andre Gide (vir: twitter)

Ljudje smo praviloma nejeverni Tomaži, saj v nekaj začnemo verjeti šele, ko to vidimo na lastne oči. Toda na tem planetu obstaja posebna vrsta ljudi, imenujmo jih komi sapiensi, ki ne verjamejo niti svojim očem. Ne verjamejo, da socializem in komunizem povzročata revščino, čeprav jo lahko na lastne oči vidijo v vseh državah s takšno ureditvijo. Žal je takšna vrsta ljudi celo prevladujoča v Sloveniji. Zato ne čudi, da je Slovenija pod masko demokracije ena od zadnjih socialističnih trdnjav na svetu.

Ne bodimo kot slovenski komi sapiensi. Bodimo pametni in se zgledujmo po pokojnem francoskem pisatelju Andreju Gidu, ki je začel verjeti, ko je videl na lastne oči. Gide se je namreč sprva navduševal nad socializmom in komunizmom, ki pa ga je po obisku Sovjetske zveze leta 1936, ko se je na lastne oči prepričal o nevzdržnih življenjskih razmerah v domovini komunizma, zavrnil. Dobra novica je, da nam danes ni treba v živo obiskati revne socialistične države, kot je to storil Gide. Na lastne oči se lahko o “sadovih” socializma vsak dan prepričamo v Sloveniji, še hujše primere v svetu pa lahko v nekaj minutah raziščemo na spletu.

Časopis Slovenec je 20. decembra 1936 o tem bivšem komunističnem verniku napisal članek pod naslovom “Rdeči ‘spreobrnjenec’ o svojih razočaranjih v Sovjetiji”. Sledi nekaj odlomkov iz članka, ki je bil objavljen tudi v knjigi Pogledi na Sovjetsko zvezo:

Z velikanskimi nadami in z veselim optimizmom je šel Andre Gide na potovanje v Sovjetijo. Razočaran se je vrnil nazaj v svoj buržujski Pariz in tam vzdihnil: “Dvomim, da bi bil v katerikoli drugi državi, vključivši celo hitlerjevsko Nemčijo, človeški duh manj svoboden, bolj poteptan, bolj steroririzan in bolj podjarmljen, kot v sovjetski Rusiji. Vsako duševno življenje je tam nemogoče, ker je prepovedana vsaka kritika, ker je dovoljeno samo eno mnenje in je vse podvrženo trdi enoličnosti.”

Foto: STA

V Moskvi imajo podzemsko železnico, ki je vsega 11 km dolga. Mladi sovjetski fantje, ki hodijo v srednje šole, so to čudo razkazovali francoskemu pisatelju, ter ga s ponosom spraševali, če imajo kaj podobnega tudi v Parizu (kjer je podzemna železnica stara že 30 let in je dolga vsaj 150 km!).

Nek drugi dijak je Gidu pripovedoval, da je učenje tujih jezikov za Rusijo in Ruse nepotrebno, ker se Rusi od buržujskih narodov sploh nimajo ničesar več učiti. Na koncu njegove knjige najdemo pa tole strašno obtožbo: “V vsakem oziru lahko govorimo o popolnem neuspehu Leninove revolucije. Kogar Stalin ne razočara, ga mora razočarati ruski človek, sovjetsko človeško bitje. Duh je v Sovjetski Rusiji že tako uklonjen, da se Rusi zatiranja sploh ne zavedajo več in se tudi novih zatiranj ne bodo zavedali.”

Damjan Likar