fbpx

Bo Natova zapustitev Afganistana sprožila verižno reakcijo po vsem svetu?

Foto: epa

Od padca talibanskega režima novembra leta 2001 so celih 20 let države članice Nata na čelu z ZDA z vsemi sredstvi, vključno z močno vojaško prisotnostjo, podpirale afganistansko vlado, nato pa je 20. januarja letos ključe Bele hiše prevzel “zaspani Joe” in v nekaj mesecih skorajda povsem umaknil ameriške oborožene sile iz države. Kaj je sledilo tej Bidnovi nepremišljeni potezi, vsi dobro vemo, vendar se sedaj postavlja vprašanje, ali se lahko afganistanski scenarij ponovi tudi drugod po svetu.

ZDA so skupaj z državami članicami Nata in drugimi svojimi zaveznicami (t. i. Major Non-NATO Allies) vojaško prisotne na vseh petih celinah sveta. Kljub prežvečenim nebulozam določenih, medijske pozornosti lačnih naivnežev tipa Noam Chomsky, da gre pri tem za “ameriški imperializem” ali “tiho okupacijo”, je neizpodbitno dejstvo, da igrajo Združene države in njihove zaveznice s svojo vojaško navzočnostjo v številnih regijah po vsem svetu ključno vlogo pri zagotavljanju notranje stabilnosti in zadrževanju agresivnih napadalcev (bolj znanem pod angleškim izrazom “containment“), obenem pa preprečujejo, da bi na površje privreli morebitni novi konflikti oz. med državami oživele stare zamere. A kaj se bo zgodilo, če bodo sile ZDA in njihovih zaveznikov tako kot v Afganistanu lepega dne enostavno pobrale šila in kopita? Na kratko: nič dobrega!

Če se najprej osredotočimo na vlogo vojaških enot ZDA pri zagotavljanju notranje stabilnosti, skorajda ne moremo mimo Bližnjega vzhoda, na katerem je stacioniranih na deset tisoče pripadnikov ameriških oboroženih sil. Bližnji vzhod je, kot nam je vsem precej dobro znano, regija, kjer prebiva pravi mozaik etničnih, lingvističnih, verskih in drugih skupin, ki so znane po tem, da se med seboj ne razumejo ravno najbolje. Če k temu primešamo še divizije do zob oboroženih fanatičnih islamskih skrajnežev, je recept za medsebojni obračun “omnium contra omnes” tako rekoč na mizi in vse, kar preprečuje izbruh sektaškega nasilja v omenjeni regiji, je samo stalna ameriška vojaška navzočnost. Jasno je torej, da bi se države, kot so Bahrajn, Jordanija in Savdska Arabija brez nenehne ameriške vojaške podpore po vsej verjetnosti znašle v podobni spirali nasilja in strahovlade militantnih islamistov kot sedaj nesrečni Afganistan. V vseh naštetih državah je namreč prisotnih veliko med seboj sovražnih skupin prebivalstva; v Bahrajnu sta to šiitska večina in sunitska manjšina (ki pa ima v rokah vse vzvode oblasti v državi), v Jordaniji so prisotna trenja med palestinskimi in iraškimi begunci na eni ter domačimi Jordanci na drugi strani, v Savdski Arabiji pa obstaja nevarnost konflikta med različnimi plemenskimi skupinami (v državi prebiva 8 velikih plemenskih skupin – Anayzah, Bani Khalid, Harb, Al Murrah, Mutayr, Qahtan, Shammar in Utaiba – in še na desetine manjših).

Mir in stabilnost je treba ohranjati tudi zavoljo visokih stroškov
V nadaljevanju lahko pod drobnogled vzamemo še sila pomembno vlogo odvračanja zunanje agresije (“containment”). Bistvo te vloge je, da vojaške sile ZDA in njene zaveznice s svojo prisotnostjo v neki državi oz. regiji skrbijo za odvračanje njihovih agresivnih, močno militariziranih in ozemlja lačnih sosed, ki jim rožljanje z orožjem širom celotne regije ni tuje. Tako se Japonska in Tajvan zanašata na ZDA, da bodo odvračale Kitajsko, Južna Koreja računa, da bodo odvračale Severno Korejo, Ukrajina, Poljska in Baltske države, da bodo odvračale Rusijo, Izrael (še bolj pa večina arabskih držav, ki jim tok zgodovine ni naklonil več sto sofisticiranih jedrskih konic) pa, da bodo odvračale Iran. No, pa Kurdi vedno znova računajo, da bodo odvračale Turčijo, a se jim računica doslej ni ravno najbolje izšla, saj se je po podatkih The Intercepta v zadnjih stotih letih že vsaj osemkrat zgodilo, da so ZDA svojim kurdskim zaveznikom obrnile hrbet in raje dale drugi največji državi članici Nata in nesojeni članici EU prednost pred nesrečnim 40-milijonskim ljudstvom brez lastne države.

Foto: epa

In končno je treba omeniti še vlogo mednarodnih (zlasti ameriških) oboroženih sil pri preprečevanju izbruha novih oboroženih konfliktov, številni izmed njih bi lahko bili posledica starih zamer in neporavnanih računov med državami, ki so sicer prozahodno usmerjene oz. dolgoletne ameriške zaveznice. Če se osredotočimo na nekaj čisto konkretnih primerov: tako Japonska kot Južna Koreja sta sicer trdni zaveznici ZDA in na svojem ozemlju gostita na deset tisoče pripadnikov ameriške vojske, vendar sta med seboj v vse prej kot dobrih odnosih. To je zlasti posledica bolečih spominov in zgodovinskih zamer Korejcev do Japonske, ki je med leti 1910 in 1945 obvladovala (takrat še enotno) Korejo kot svojo kolonijo, pri čemer so Japonci surovo izkoriščali korejski narod, japonski vojaki pa so ugrabljali korejska dekleta, ki so jih izkoriščali kot spolne sužnje. Odnosi med državama so tudi po koncu 2. svetovne vojne ostali hladni in se še vse do današnjih dni niso kaj dosti izboljšali, saj se Japonska ni nikoli zares opravičila Koreji ali ji plačala pravičnih reparacij za 35 let nasilja in okupacije. Prav tako napeti so odnosi med Izraelom in Jordanijo, še dvema ameriškima zaveznikoma, ki sicer nista obremenjena s pretiranimi zgodovinskimi zamerami, vendar pa je Izrael v šestdnevni vojni leta 1967 poleg sirske Golanske planote in egipčanske Gaze in Sinajskega polotoka okupiral tudi območje Zahodnega brega, ki je pred tem pripadalo Jordaniji, judovska država pa tega ozemlja svoji arabski sosedi še do danes ni vrnila, kar je vir občasnih diplomatskih konfliktov med tema dvema bližnjevzhodnima državama.

Afganistanski primer brezglavega umika ameriških in drugih oboroženih sil je pokazal, da mir in stabilnost še zdaleč nista samoumevna ter da ju je včasih potrebno ohranjati tudi za ceno visokih finančnih in materialnih vložkov. Napake, ki jo je storil svobodni svet na čelu z nespametno Bidnovo administracijo, žal ni mogoče popraviti, se pa iz nje lahko naučimo marsikaj za vnaprej, in sicer predvsem to, da je kdaj bolje vztrajati in nuditi vso možno (torej tudi vojaško) podporo zaveznikom ter poskrbeti za resnično varne in stabilne razmere na nekem območju, kot pa se od tam na hitro umakniti in kratko malo prepustiti na milijone nedolžnih ljudi negotovi usodi.

Matej Markič