Britanski The Guardian o uporu naše ministrice Vesne zoper nemške in avstrijske zahteve

Foto: STA

”To, da je Slovenija zavrnila nemško in avstrijsko policijsko podporo, kaže, da želijo nacionalne vlade videti policijske agencije EU v drugih državah, v svojih pa ne,” so jasno zapisali Britanci v enem od Guardianovih člankov o trenutni situaciji migrantske krize. Dogovori o skupni migrantski politiki v EU so namreč pripeljali do največjih razdorov med Zahodom in Vzhodom, odkar so v EU vstopile države vzhodnega bloka.

Nemški, avstrijski in slovenski uradniki so se prejšnji teden sestali, da bi uskladili migracijsko politiko. Berlin in Dunaj sta pritisnila na Slovence, ki bi morali dovoliti, da Nemci in Avstrijci na slovensko-hrvaški meji razporedijo svojo lastno policijo in s tem omogočijo zunanjo schengensko mejo ter prehod beguncev v Nemčijo. Slovenija je rekla ne in izrazila svoje pomisleke o predaji mejnega nadzora agencijam EU, poroča The Guardian.

Švedska, Nemčija in Avstrija pritiska ne zmorejo več
Švedska, ki je na področju azilne politike tradicionalno najbolj radodarna v Evropi, je povedala, da zadevi ni več kos, in uvedla strog mejni nadzor. Avstrija je v sredo povedala, da je začasno odpravila schengen. Nemški uradniki pravijo, da je migracijska kriza največja težava, s katero se mora država soočati od združitve leta 1990 naprej. Preden bi se lahko dogovorili za katerokoli od novih politik, bi Merklova in drugi nujno potrebovali več manevrskega prostora, da bi zmanjšali število prosilcev za azil, s čimer bi se politični umiril pritisk na evropske voditelje povsod v Evropi.

Nemčija, Avstrija in Nizozemska se zato zavzemajo, da bi se do poletja dogovorile o predlogu Evropske komisije glede novega sistema mejnih straž EU, ki bodo pooblaščene za preglasovanje nacionalnih vlad v izrednih razmerah in bodo prevzele nadzor meja posamezne države. Predlog pa je tudi zelo sporen, saj bi se s tem sistemom poseglo v suverene pravice držav do odgovornosti za svoje ozemlje.

Slovenci želimo policijske agencije EU v drugih državah, pri sebi pa ne
Če bi Angela Merkel in Jean-Claude Juncker uspela, bi do naslednjega poletja prišlo do združenih evropskih politik in rojstva skupnega režima EU na področju azila. Toda politični predlogi, ki naj bi združili EU za skupni namen, imajo ravno nasproten učinek – sejejo razdor in obtoževanje med nacionalnimi vladami ter dobro mero škodoželjnosti do vprašanj, ki jih rešuje Merklova.

Vzhodni Evropejci popolnoma zavračajo vsako idejo o prevzemu zahodnoevropskega multikulturalizma zaradi migracij v svojih družbah. Na podlagi sporazuma o razdelitvi 160.000 prosilcev za azil v EU iz Grčije in Italije, sprejetega oktobra lani, je prišlo do sedaj le do nekaj več kot 300 prerazporeditev. Prejšnji dogovor o preselitvi 22.000 prosilcev neposredno z Bližnjega vzhoda pa se ne premakne nikamor.

To, da je Slovenija zavrnila nemško in avstrijsko policijsko podporo, kaže, da želijo nacionalne vlade videti policijske agencije EU v drugih državah, v svojih pa ne. Pakt s Turčijo ne prinaša želenih rezultatov in vlade držav članic EU se še vedno ne morejo sporazumeti o tem, kako poravnati račun za 3 milijarde evrov.

Največji razcep med vzhodnimi in zahodnimi državami EU doslej
Pravila Dublinske uredbe iz leta 1990 danes pogosto veljajo za neuporabna. Angela Merkel jih je lani septembra, ko je Sircem obljubila azil v Nemčiji ne glede na to, kje so vstopili v EU, popolnoma opustila. Komisija je zato že pred božičem napovedala, da bo predstavila predlog za pregled dublinskih pravil v marcu. Da bi lahko pravila odpravili, se morajo predstavniki držav članic dogovoriti o tem, kako razdeliti begunce, ki množično prihajajo v južne obmejne države, kot sta Grčija in Italija. To vprašanje je povzročilo največji razcep med vzhodnimi in zahodnimi državami v EU od vstopa nekdanjih držav sovjetskega bloka pred več kot desetletjem.

”Toda odpor do nemške pobude je močan ne le v vzhodni Evropi, ki ne želi imeti opravka s kvotami beguncev, ampak tudi v Franciji in celo med nekaterimi ključnimi zavezniki Berlina.”

“Sistem ne deluje več. Ta ni bil zasnovan za to, kar imamo zdaj, več sto tisoč beguncev,” je dejal britanski veleposlanik pri EU. “Potrebujemo nova pravila. Potrebujemo nov dublinski sporazum. Kvote za premestitev beguncev bi morale biti del paketa. Vendar pa bo razprava zelo težka.”

Ker je Grčija glavna vstopna točka za prosilce za azil z Bližnjega vzhoda prek Turčije, je predlog mejnih straž usmerjen predvsem v Atene, kar je tarča veliko kritik. “Če Grčija ne bo sprejela mejne straže, bo morala zapustiti schengen,” je bil jasen poslanec Merkline CDU.

Bo Velika Britanija ostala v EU?
Kaj pa Velika Britanija? Predlagani časovni razpored za obnovo azilne politike otežuje tudi ponudbo Davida Camerona o zagotovitvi novega evropskega dogovora, zaradi katerega bi Britanija na podlagi referenduma, ki bo verjetno razpisan na začetku poletja, ostala v EU. Težave ne predstavlja število vpletenih, ker jih je malo, ​​ampak predvsem razdiralen učinek, ki ga povzroča migracijsko vprašanje in njegova osrednja vloga v referendumski kampanji.

Velika Britanija ne sodeluje pri oblikovanju azilne politike EU
Velika Britanija ni del schengenskega pravnega reda in ne sodeluje pri oblikovanju azilne politike EU, razen kadar ji to ustreza. Odločila se je, da bo sodelovala v dublinskem režimu, ker ji to omogoča izgon prosilcev za azil v državo članico EU, v katero so najprej vstopili. Razveljavitev Dublinske uredbe pa pomeni, da Velika Britanija tega ne bi mogla več storiti, evropska bitka o učinku odprave te politike pa bi se odvijala ravno med referendumsko kampanjo za izhod iz EU.

Vprašanje Velike Britanije za Merklovo in Junckerja ni pomembno
Medtem ko je vprašanje, ali bo Velika Britanija ostala v EU ali ne, velik problem za preostalo Evropo, je za Merklovo in Junckerja zaradi destruktivne dinamike migracijske krize in škode, ki bi jo ta lahko povzročila njunima lastnima političnima usodama in zapuščinama, drugotnega pomena. Juncker je dal to jasno vedeti v sredo, ko je pozval k izrednemu vrhu EU na temo migracijske politike v februarju, ker se boji, da je ukvarjanje Evrope z reševanjem britanskega vprašanja voditeljem EU vzela že preveč časa.

M. K.