Dedka, po katerem je dobil ime, je leta 1991 agresorska JLA umorila in požgala hišo, iz katere se je komaj rešil – Danes pa bo Luka Modrić Hrvaško kot kapetan vodil v finalu svetovnega prvenstva

Luka Modrić, od vojnega begunca leta 1991, ko je bil star 6 let, do kapetana hrvaške reprezentance pri 32.. s katero bo igral finale svetovnega prvenstva. Foto: Nova24TV.

Starec je decembra leta 1991, tako kot vsako jutro, odvezal živino iz hleva in jo gnal na hrib. A tistega jutra je odšel in se nikoli več ni vrnil. Nekaj mož v policijskih uniformah ga je namreč aretiralo. Če so bili pravi policisti ali pa sploh niso nikoli zaprisegli v policijskih krogih, niti ni bilo pomembno. Prav tako ni bilo pomembno, od kod jim orožje. “Zločin” tega starca je bil pravzaprav identičen vsem drugim zločinom, ko govorimo o sektaštvu; ni bil eden od njih. Bil je nekaj drugega, bil je sovražnik. Njegov zločin ni bil v tem, kaj je naredil, temveč v tem, kdo je. Bil je Hrvat, oni pa so bili Srbi in njihova vojska se je kitila s simbolom rdeče zvezde, tistega totalitarnega simbola, ki je naše prostore usodno zaznamoval vse od druge svetovne vojne. Bili so agresorji, ki so starca, skupaj z nekaj drugimi grešniki iz sosednjih vasi, odpeljali v bližnji kraj Jesenice, kjer so ga ubili. Starec je zapustil družino, ki jo je ljubil in ki je ljubila njega. Morda nihče bolj, kot njegov tedaj šestletni vnuk, ki je z njim razvil poseben odnos, najraje pa sta skupaj brcala žogo. Ne nazadnje sta si delila tudi isto ime in priimek. Obema je bilo ime Luka Modrić. In danes bo tisti majhen deček, ki je danes star 32 let, svojo državo kot kapetan hrvaškega nogometne reprezentance vodil v finalu svetovnega prvenstva proti Franciji.

Nogomet je najpomembnejša postranska stvar na svetu. V nogometu je dovoljen tudi vojni besednjak. Streli, udarci, napadi, obramba, prekrški … Modrić, tako kot vsi njegovi rojaki, dobro ve, kakšna je razlika med nogometom in resnično vojno, hkrati pa dobro ve, da sta obe stvari na Hrvaškem tesno prepleteni druga z drugo. Obe sta namreč tesno povezani z zgodovino tega majhnega, a vendarle ponosnega naroda. S štirimi milijoni ljudi so Hrvati druga najmanjša nacija, ki se je kadarkoli uvrstila v finale svetovnega prvenstva v nogometu. Manj ljudi šteje samo še dvakratni svetovni prvak Urugvaj.

Potem ko so njegovega dedka Srbi iz agresorske JLA kruto umorili, so do tal požgali tudi hišo Modrićeve družine. Nekaj let so morali živeti v hotelu, kjer na začetku ni bilo nobenega luksuza, saj je divjala vojna vihra. Bilo je to v Zadru, Luka se je moral pogosto skrivati v bunkerju, potem ko je bil alarm mimo, pa sta ga starša pustila, da je v lokalnem parku z vrstniki igral nogomet. Včasih je bil na igrišču celo sam.

Šestletni Luka Modrić, ko je še pasel živino s svojim pozneje umorjenim dedkom. (Foto: YouTube)

Pred bombami se je skrival v bunkerju v kleti, ko ni bilo alarma, je zunaj igral nogomet
Deček je rasel, vojna je minila z operacijo Nevihta, a družina si še kar nekaj let ni opomogla od škode, ki jo je povzročila vojna. Nekatere rane, tiste ob izgubi svojcev pa se, jasno, nikoli niso zacelile. Igral je v mladinskih pogonih svojega kluba Zadarja, a zaradi njegove majhne višine ga niso opazili pri Hajduku iz Splita in je priložnost dokazovati se med člani dobil v Bosni in Hercegovini pri Zrinjskem iz Mostarja. Ni potreboval dolgo, da je vse navdušil s svojim neverjetnim talentom, driblanjem in pregledom nad igro. Končal je pri Dinamu iz Zagreba, pozneje pa je za tedanji hrvaški rekord prestopil k Tottenhamu. Vse ostalo je zgodovina. Danes je uveljavljen nogometaš Real Madrida, s katerim je kar štirikrat osvojil ligo prvakov, najpomembnejšo trofejo v klubskem nogometu.

Čeprav izjemen igralec, je pogosto v senci svojih soigralcev, predvsem pri Realu, kjer vso slavo žanje Cristiano Ronaldo, čeprav se tudi Portugalec dobro zaveda, da brez malega Luke Modrića ne bi bilo takšnih uspehov. Podobno je tudi v hrvaški reprezentanci, kjer igra na sredini igrišča; je srce in motor ekipe.

Takole je Zvonimir Boban napadel srbskega policista, ki je pretepal hrvaške navijače. Začela se je vojna za neodvisnost. (Foto: wikihr)

Vojna za neodvisnost se je za Hrvaško začela na nogometnem igrišču
Težko je razumeti, predvsem pa čutiti, kaj za Hrvata pomeni igrati za hrvaško nogometno reprezentanco. Najbolj znana ikona angleškega nogometa je podoba Bobbyja Moora, ki dviguje pokal za naslov svetovnega prvaka. Najbolj slavna podoba v zgodovini hrvaškega nogometa pa je, ravno nasprotno, podoba Zvonimirja  Bobana, ki se pretepa s srbskim policistom. Jasno, bilo je med tekmo Dinama Zagreb in Crvene Zvezde leta 1990, ne dolgo za tem, ko so Hrvati, podobno kot Slovenci, na plebiscitu izglasovali svojo neodvisnost od Jugoslavije. Boban je opazil, kako policisti tepejo privržence Dinama, in stekel proti tribunam. Boban je bil kasneje diskvalificiran iz jugoslovanske nogometne reprezentance, ki je šla na svetovno prvenstvo 1990 v Italiji, a to ni bilo pomembno, vojna se je začela, poti nazaj ni bilo več. Osem let pozneje je svojo pravo domovino, svobodno Hrvaško, kot kapetan na prvenstvu v Franciji popeljal do tretjega mesta.

Hrvaška nogometna reprezentanca proti Franciji igra za zlato na svetovnem prvenstvu v Rusiji. (Foto: STA)

Danes Hrvaška igra finale svetovnega prvenstva v nogometu. Luki Modriću in druščini je že uspelo izboljšati uspeh Vatrenih iz leta 1998, ko so osvojili bronasto medaljo. Takrat jih je ustavila šele Francija, ki bo nasprotnik tudi tokrat, ne v finalu, temveč v finalu. Glava pravi, da bo zmagala Francija, ki je kvalitetnejša ekipa, a srce vseh Hrvatov pravi, da bo zmagala Hrvaška. Da se bo pravljica nadaljevala in nagradila fante in nacijo, ki je verjela vase, čeprav jih nihče niti približno ni uvrščal med kandidate za naslov. To bi bila zmaga za ljudi, ki so preživeli vojno vihro, se osvobodili krvave komunistične diktature. Bila pa bi tudi zmaga za hrvaškega kapetana Luko Modrića … In starca, po katerem je bržkone najboljši hrvaški igralec vseh časov in najboljši igralec tega svetovnega prvenstva dobil ime.

T. F.