V imenu izrojene, imperialistične, velikoruske ideologije se ob genocidu, uničevanju premoženja in kritične infrastrukture dogaja tudi kulturocid. Vojni novinar Grzywaczewski v priloženem dokumentarnem filmu ugotavlja, da Putin ne prizanaša niti kulturni dediščini. Njegov namen je izbris ukrajinske identitete prek izbrisa kulture. V imenu diktatorjevih zblojenih nazorov se država spreminja v “množično grobišče” spomenikov, cerkva, muzejev, knjižnic in arheoloških najdišč mednarodnega pomena.
Mineva leto dni od začetka strahotne tragedije v Ukrajini. Ob tem je ključno poudariti, da žrtve invazije Vladimirja Putina niso zgolj civilisti, njihovo premoženje in kritična infrastruktura, marveč tudi kulturna dediščina. Pretresljiv dokumentarec z naslovom Izbrisati narod dokazuje, da ruski napadi niso selektivni, torej usmerjeni v uničevanje vojaških objektov in osebja. Ali še drugače: cilj invazije je popolna “denacifikacija” ukrajinskega naroda, kar je druga beseda za raznarodovanje oziroma genocid. Namen vojne je povsem poteptati kulturno izročilo naroda, ki se je intimno odločil za pridružitev demokratičnemu Zahodu ter odpovedal zastareli in zgrešeni ideji “oživljanja sovjetskega trupla”.
Uničevanje zgodovinskih spomenikov gre razumeti kot znak obupa in besa. Sreča v nesreči tragedije pa so za Putina povsem neželene posledice – da se bodo Ukrajinci dokončno utemeljili kot narod, ki ni podaljšek interesov Moskve. Iz drugorazredne postsovjetske republike (v pojmovanju Moskve), iz “Putinovega fevda” postajajo prvorazredni zmagovalci zgodovine, ki si usodo pišejo sami. Le da škoda, prizadejana spomenikom, ostaja neprecenljiva. Dokumentarec uvodoma prikazuje mesto Izjum v Harkovski regiji, ki je postalo simbol ruskega barbarstva. Okupatorji so ga dobesedno zdesetkali. Po njegovi osvoboditvi pa je bilo v množičnih grobiščih odkritih na stotine trupel nedolžnih.
Svoje potovanje po opustošeni Ukrajini pripoveduje vojni novinar Tomasz Grzywaczewski, ki dokumentira ruske vojne zločine že vse od začetka invazije. Kot ugotavlja, so okupatorji izvedli genocid tako nad ukrajinskim prebivalstvom kot tudi tamkajšnjo kulturno dediščino. Ugotavlja še, da je Putinovo ravnanje na las podobno ravnanju diktatorjev, kot sta bila Adolf Hitler in Josip Stalin, ki sta identiteto narodov okupiranih dežel uničevala z uničevanjem kulturne dediščine. Tej žalostni usodi sledijo brezštevilni spomeniki, cerkve in muzeji. Vojna ne prizanaša niti arheološkim najdiščem, ki so izjemnega pomena za zgodovino celotnega osrčja Evrope.
Uničevanje cerkva kaže na ruski odnos do svetišč
Cilj je izbris temeljev naroda, da bi se lahko na novo napisalo zgodovino. Vse v imeni šovinistične, imperialistične ideologije “velike Rusije”. Potovanje vojnega novinarja poteka od vzhoda proti zahodu. Njegov namen je prikazati razsežnosti uničenja zgodovinske dediščine. Potovanje se začne v uničeni pravoslavni cerkvi v kraju Bohorodične v Doneški regiji. Na primeru te cerkve vidimo, kakšen je ruski odnos do svetih krajev. V nadaljevanju se odpravi v Harkov, mesto, ki je v invaziji utrpelo najhujše posledice in kjer je posamezne spomenike na prostem uspelo zaščititi pred obstreljevanjem. Obiskovalec mesta je soočen s strahotno destrukcijo zgodovinskih zgradb iz preteklih stoletij.
Mestno središče, ki je pred vojno slovelo po čistoči in urejenosti, ponuja apokaliptične prizore. Rusi so hudo poškodovali tudi zgradbe Nacionalne univerze. Izstrelek je v eno od njih priletel skozi okno. Pri zaščiti kulturne dediščine sicer dejavno sodeluje Poljska, ki Ukrajini dostavlja zaščitna sredstva za preprečevanje nove in blažitve že nastale škode, med drugim gasilne aparate, ki jih je prejelo 111 kulturnih ustanov. Pomagajo pa tudi partnerji iz drugih držav (Finske, Švedske, Madžarske, Francije in Španije itd.). V nadaljevanju lahko vidimo ruševine zgodovinskega in arheološkega muzeja-rezervata Verhni Saltiv. Zgradba je najbolj utrpela zaradi izstrelka, ki je priletel naravnost vanjo. Podobno usodo je doživel Narodni spominski in knjižni muzej, ki ga je opustošila raketa, tako da je hkrati zanetila požar.
Okupator ne prizanaša niti spomenikom pod Unescovo zaščito
Domačinka dogajanje opisuje kot “pravi pekel”. So pa stoletja stari zidovi navkljub siloviti eksploziji obstali, čeravno močno poškodovani. Prav zato je težko govoriti o popolnem uničenju. “Je pogorel, ampak živi še naprej, ljudi še naprej zanima in ga obiskujejo,” je sklenila. Na vprašanje, kaj je čutila ob požaru, odvrne, da dogajanja ni mogla takoj doumeti. Enostavno se ji je zdelo nemogoče, kot se ji je zdel neverjeten začetek vojne 24. februarja 2022. Dodaja, da je ni strah, skrbi pa jo za sina, ki se je pridružil teritorialni obrambi. Prepričana je, da bodo v vojni zmagali. Svoje popotovanje Grzywaczewski nadaljuje v Černigovu. Mesto so Rusi okupirali več tednov. Zaradi obstreljevanja so bile poškodovane neprecenljive pravoslavne cerkve, celo z Unescovega seznama.
Najslabše pa jo je odnesla neogotska Centralna mestna knjižnica, ki je bila žrtev ruskega topništva in letalskih napadov. Nanjo so padle tri letalske bombe. V napadu je bil uničen tudi knjižni arhiv. Skoraj se je podrla streha, vendar je obvisela na lesenih stojalih. Zahvaljujoč se temu dejstvu so knjige lahko rešili. Imeli so srečo, ker se je eden od zidov pozneje v celoti zrušil. Knjige pa so k sreči precej dobro ohranjene. Zgradba je nastala konec 19. stoletja. Lokalna prebivalka Tatjana (v obstreljevanju je izgubila očeta, ki ga je sama našla na cesti ter ga pomagala pokopati; oče je umrl, medtem ko so nastradali tudi v bližini stoječi ljudje, čakajoči na kruh; njena družina je ostala tudi brez doma …), upa, da bodo knjižnico nekoč obnovili in jim bo ponovno služila. Rusi so zgradbo uničili pod pretvezo, da so v njej ukrajinski vojaki, čeprav ni bilo pogojev za to, da bi bili tam nastanjeni.
Restavratorji trdo delajo za ohranitev tega, kar je ostalo …
Rusi so opustošili tudi izjemno bogat Muzej zgodovine in lokalnega izročila. Vse v njem je pogorelo. Tam je bilo shranjeno celotno pokrajinsko izročilo. Podobna usoda je doletele tudi slavno gledališče v Mariupolu itd. Proti koncu potovanja se vojni novinar ustavi še na zahodu države, v Lvovu, kjer potekajo obsežna restavratorska dela in kjer delujejo tudi poljski strokovnjaki z močno podporo poljskih inštitucij. Pred vojno je bilo v Ukrajini več kot pet tisoč muzejev, 65 zgodovinskih in kulturnih rezervatov ter 170 tisoč spomenikov, sedem izmed njih je vpisanih na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Nihče ne ve, kaj bo ostalo po ruski agresiji. K sreči na tisoče Ukrajincev in tujcev trdo dela za zaščito tega, kar je še mogoče rešiti.
Domen Mezeg