fbpx

Evropska unija bi morala svetovnim samodržcem jasno povedati, da smo svoje vrednote pripravljeni braniti z vsemi sredstvi

Foto: epa

Evropska unija je v zadnjem času globoko zaskrbljena. Dogaja se namreč zaskrbljujoče zatiranje medijske svobode v Iranu pod taktirko novega iranskega predsednika Ebrahima Raisija oziroma za brutalno nasilje režimskih sil nad etničnimi skupinami Tibetancev in Ujgurov na Kitajskem. Oziroma za arbitrarno zapiranje političnih nasprotnikov, ki so nasprotovali Erdoganovemu režimu v Turčiji. Oziroma za nasilne smrti miroljubnih protestnikov na demonstracijah v Belorusiji. Oziroma za …

Pa smo spet tam: najbolj zloglasni avtokrati na svetovnem odru so ponovno v ofenzivi. Njihov juriš nad neodvisnost sodstva, pravice manjšin, medijsko svobodo, državne institucije in temeljne človekove pravice ter svoboščine je ponovno v polnem zagonu. Zdaj je na potezi Evropska unija. Bo proti tem državam sprožila učinkovite ekonomske sankcije, začinjene z zasegom premoženja visokih predstavnikov vlade, ki svoje finance že od nekdaj hranijo v bankah evropskih prestolnic? Bo z njimi prekinila vse diplomatske stike in njihovo ponovno oživitev pogojevala s takojšnjim izboljšanjem razmer ter odstopom vseh odgovornih za nastalo situacijo?

Ne, nič od tega se ne bo zgodilo; namesto takšnih, resnično konkretnih in učinkovitih ukrepov bodo v Bruslju raje diplomatsko izjavili, da “budno spremljajo dogajanje v dotičnih državah”, da “je takšno ravnanje popolnoma nedopustno in v nasprotju z vsemi vrednotami svobodnega sveta”, za konec pa bodo udarili še z najmočnejšim orožjem, ki ga Evropska unija premore – globoko zaskrbljenostjo. Ob silnih besedah o globoki zaskrbljenosti se namreč vladajočim elitam na Kitajskem, v Turčiji in Venezueli kar zašibijo kolena, sveti za nacionalno varnost že skličejo izredno zasedanje, vse tri države pa so že naslednji dan v polni bojni pripravljenosti, da se bodo z vsemi silami in močmi spopadle s tem smrtonosnim bruseljskim orožjem.

Odziv so zgolj mlačne in strahopetne diplomatske fraze
Ob pregledu odzivov evropskega vrha na kruto ravnanje avtoritarnih držav hitro ugotovimo, da je postalo takšno mlačno in strahopetno žuganje s patetičnimi diplomatskimi frazami v zunanji evropski politiki tako rekoč že stalna praksa. Vselej, ko je v Savdski Arabiji umorjen ali po krivem zaprt še en preiskovalni novinar oz. aktivist, ko je na demonstracijah v Belorusiji s strani varnostnih služb ubit še en protestnik, ko v Turčiji režim zmasakrira še eno kurdsko vas, ko v Iranu islamistične oblasti še dodatne omejijo že tako skorajda neobstoječe pravice žensk ali ko na Kitajskem v koncentracijsko taborišče zaprejo pripadnike še ene etnične oz. verske skupine, je odziv evropskih oblasti že vnaprej znan in vselej odreagirajo s podobno popustljivo, strahopetno in pomilovanja vredno diplomatsko frazo, ki ne bi prestrašila niti otroka, kaj šele najbolj avtoritarne, represivne, krvoločne in neusmiljene režime na tem svetu. Da pa ne bo pri tem kakšnega nesporazuma: Evropska unija ima na razpolago prav vsa potrebna sredstva in vzvode, da ob katerem koli trenutku resnično učinkovito pritisne na svetovne diktature. Enormna ekonomska moč Unije v povezavi z dejstvom, da tirani, kot so saudski kronski princ Mohammed bin Salman, turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, venezuelski predsednik Nicolas Maduro in kitajski diktator Xi Jinping, svoje finance hranijo v varnem zavetju evropskih bank, bi lahko izredno učinkovito prisilila v korenite spremembe še tako brutalne režime in še tako neusmiljene avtokrate.

Foto: epa

Na tem mestu se lahko upravičeno vprašamo, kaj se torej dogaja, kaj zavira vodstvo Evropske unije in njene posamezne države članice, da ne posežejo po zares efektivnih ukrepih, s katerimi bi dali samodržcem vseh dežel jasno vedeti, da naši demokratični standardi in vrednote niso naprodaj ter da smo jih pripravljeni braniti z vsemi sredstvi. Odgovor je zelo preprost: denar in oblast. Kot prvo se vsi evropski voditelji izredno dobro zavedajo mogočnega toka denarnih sredstev, ki iz Ankare, Caracasa, Dohe, Pekinga, Rijada in Teherana teče v evropska mesta. Dobro se zavedajo, kakšne bajne možnosti ponuja evropskemu gospodarstvu prodor na obsežne trge Kitajske, Turčije in arabskih monarhij, temu pa se voditelji svobodnega sveta, zaslepljeni z lesketom zlata in šelestenjem bankovcev, enostavno in preprosto ne morejo upreti.

Kot drugo pa je potrebno poudariti dejstvo, da so voditelji demokratičnih evropskih držav omejeni z dolžino mandata in z voljo lastnih državljanov, ki na volitvah odločajo o tem, ali jih bodo ustoličili ali zavrgli. Ker si seveda na političnem parketu nihče ne želi biti “odrinjen od korita”, morajo tako na predvolilnih kampanjah in soočenjih kot tudi v času svojega vladanja ljudski izbranci primarno paziti, da bodo ohranili kar se da všečno javno podobo, visoke rezultate v anketah javnega mnenja ter zaupanje in priljubljenost kar največjega dela volilnega telesa. Pri tem je seveda povsem logično, da bodo večje podpore deležne vznesene besede o meddržavnem sodelovanju za vsako ceno, navezovanju odličnih bilateralnih odnosov z drugimi državami in brezpogojni gospodarski rasti, kot pa retorika o obrambi demokracije, človekovih pravic in vladavine prava za ceno slabših bilateralnih odnosov oziroma nižji stopnji gospodarske rasti za ceno zmanjšane blagovne menjave z nedemokratičnimi državami.

Evropa je nekoč že pokleknila pred diktatorjem
A če smo se iz zgodovine karkoli naučili, potem je to dejstvo, da ne moremo voditi etične, moralne in pokončne meddržavne politike z žrtvovanjem naših demokratičnih idealov ter barantanjem o temeljnih načelih svobodnega sveta. Ko je britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain leta 1938 z Adolfom Hitlerjem podpisal t. i. münchenski sporazum, s čimer je Velika Britanija de facto pokleknila pred najhujšim nacističnim diktatorjem v zgodovini, je mogoče na prvi pogled morda res videti, da je bilo njegovo dejanje premišljena in obče koristna poteza, vendar pa nas zgodovina danes uči, da je prav to strahopetno popuščanje, naivno zatiskanje oči in neprestano barantanje demokratičnih sil z nacisti vodilo v ogenj druge svetovne vojne. Od Hitlerjevega vzpona na oblast leta 1933 do začetka II. svetovne vojne leta 1939 si je Tretji rajh brez odpora priključil Posarje (1935), ponovno militariziral Porenje (1936), priključil Avstrijo (1938), okupiral Sudete (1938), vojaško podprl fašistični Francov režim v španski državljanski vojni (1936–1939), masovno preganjal ljudi na etnični, politični in verski osnovi itd. Vprašanje je, ali bi bilo vodstvo nacistične Nemčije notranje- in zunanjepolitično tako agresivno, če bi se svobodna Evropa že ob NSDAP-ovem prihodu na oblast leta 1933 odločno postavila v bran človekovih pravic in demokratičnih standardov ter z vsemi sredstvi, vključno z vojaško silo, branila ozemeljsko celovitost teritorijev, po katerih je že pred II. svetovno vojno posegel nacistični vojaški stroj.

The right's ridiculous Neville Chamberlain obsession | Salon.com

Neville Chamberlain in Adolf Hitler (Foto: Wikipedia)

Vprašanje pa je tudi, če bi danes bin Salman in Erdogan tako zlahka zapirala in morila novinarje ter politične nasprotnike, če bi iranske oblasti tako brezobzirno streljale protestnike, ki na ulicah mirno demonstrirajo proti obveznemu zakrivanju žensk, umorih iz časti in obrezovanju ženskih genitalij, ali če bi kitajska komunistična partija tako surovo obračunavala s prebivalci Hongkonga, Šindžjanga in Tibeta, če bi svobodni svet odločno stopil skupaj ter dal tem in vsem drugim zatiralskim vladam jasno in glasno vedeti, da se o vprašanjih demokracije, človekovih pravic, svobode medijev in vladavine prava ne namerava niti za trenutek pogajati.

Matej Markič