Pred vami je tretji del prvega poglavja knjige Scotta Howarda The Open Society Playbook, v kateri opisuje delovanje zloglasnega judovskega miljarderja Georgea Sorosa na območju Vzhodne Evrope in nekdanje Jugoslavije. Tokrat se posveča predvsem slednji.
Nadaljujemo s člankom o Sorosu iz januarja 1995, objavljenim v New Yorkerju (glej 1. in 2. del, Demokracija št. 5 in 6 /2022): “Skladi Georgea Sorosa sodelujejo kot soinvestitorji pri nekaterih projektih v državah v razvoju z Mednarodno finančno korporacijo, zasebnim sektorjem skupine Svetovne banke. S Clintonovo administracijo je Soros, novopečeni demokrat, dosegel uspehe, ki prej niso bili mogoči. Vzpostavil je odlične odnose z visokimi uradniki na zunanjem in finančnem ministrstvu Združenih držav Amerike. Odprl je pisarno v Washingtonu, ki bo, kot mi je dejal eden njegovih sodelavcev, delovala kot »njegovo zunanje ministrstvo«. Medtem ko njegovo lobiranje za Makedonijo v zadnjem letu ni bilo preveč uspešno, je v zadnjih nekaj mesecih s svojim vplivom in sredstvi zagotovil zahodno pomoč Ukrajini, kar je bila zanj vsaj začetna zmaga. Prav tako je pred kratkim dejal, da se namerava vse bolj osredotočati na Zahod in na iskanje načinov, kako narediti “našo lastno odprto družbo uspešnejšo”. Morton Abramowitz, nekdanji veleposlanik Združenih držav v Turčiji, ki je zdaj predsednik Sklada za mednarodni mir (Carnegie Endowment for International Peace) in je sodeloval v zagovorniški skupini za Balkan, ki jo financira Soros, je dejal: “Zdaj je postal igralec.” György Jaksity, analitik pri Concorde Securities (Concorde varovanje) v madžarski prestolnici Budimpešti, pa mi je dejal: “V prvi knjigi o poslovanju, ki sem jo prebral in je bila napisanega s stališča prostega trga in ne marksizma, piše: ‘Sponzorirala Sorosova fundacija.’ Ljudje, kot sem jaz, vedo, da je knjigo, ki jo berejo, in učitelja, ki jih poučuje, sponzoriral Soros.”
Humanitarni vidik
Abramowitz in Michele Dunne sta študenta Sklada za mednarodni mir in nekdanja člana odbora Nacionalnega sklada za demokracijo (National Endowment for Democracy). Med nekdanjimi člani upravnega odbora najdemo tudi imena, kot so Madeleine Albright, Zbigniew Brzezinski, Wesley Clark, Paula Dobriansky, Kenneth Duberstein, Francis Fukuyama, Orrin Hatch, Richard Holbrooke, Walter Mondale, Henry Kissinger in Robert Zoellick, Paul Wolfowitz in Anne-Marie Slaughter, ter osebnosti, kot sta direktorica podjetja Instagram Marne Levine in Princeton Lyman (veleposlanik, USAID, Aspen Institute, Harvard, Svet za mednarodne odnose, Johns Hopkins School for Advanced International Studies). Tako potekajo tovrstne zadeve.
Gospodarskemu “zagonu” se je vse bolj pridruževal “humanitarni” vidik, pri čemer je Soros le ena, vendar osrednja figura. To je razvidno iz Sorosovega profila v omenjenem članku iz New Yorkerja:
“Na področju filantropije, s katero se je Soros začel resneje ukvarjati pred približno desetimi leti, ko je v Budimpešti ustanovil fundacijo, katere cilj je bil spodbujati demokratične vrednote ‘odprte družbe’, kot jih je opredelil in določil filozof Karl Popper, in ki je podpirala disidente iz držav, kjer so vladali komunistični režimi, je bil precej neopazen. Uveljavljati se je začel predvsem po padcu berlinskega zidu leta 1989. Vsakodnevno upravljanje sklada je predal sposobnemu trgovcu Stanleyju Druckenmillerju, sam pa se je začel posvečati svojim fundacijam. Takrat so bile že štiri, Soros pa je povečal njihovo število v Srednji in Vzhodni Evropi ter v nekdanji Sovjetski zvezi. Prav tako je dramatično povečal obseg svojih donacij. Hkrati se je začel zavzemati za to, da bi Zahod sledil njegovemu zgledu in državam nekdanjega komunističnega bloka zagotovil pomoč, ki jo je pogosto imenoval posodobljen Marshallov načrt.”
Tukaj lahko opazimo združevanje ideologije, gospodarstva in ekstremne preference določenih skupin, ki definirajo neoliberalizem, kakršen se skoraj popolno odraža v figuri, kot je Soros. Glede na to, da četrta industrijska revolucija in ukrepi proti covidu-19 uvajajo Veliki reset, bo naslednja mutacija popolnoma združena.
Projekt liberalizacije
Po besedah Žarka Papića je Fundacija za odprto družbo etnične spopade na Balkanu skušala predstaviti kot dokaz, da njeni projekti “liberalizacije” niso bili dovolj temeljiti, temu pa liberalci pripisujejo tudi neuspeh (kulturne in rasne) raznolikosti (ali morda z njihovega vidika pravzaprav uspeh, čeprav tega nočejo priznati):
“Analiza z naslovom Razvoj novih mednarodnih podpornih politik – lekcij, ki smo se jih naučili (ali pa ne) v Bosni in Hercegovini, je bila na široko posredovana mednarodnim organizacijam, vključujoč oddelke Združenih narodov in obojestranske donatorje ter vladne organe in druge zainteresirane strani v Bosni in Hercegovini.
Kot vedno so bile “lekcije” v nasprotju z realnostjo, saj so opravičevale krivde najhujše akterje, ki so krizo podžgali, na primer neoliberalne kroge, ki so podpirali Osvobodilno vojsko Kosova, pri kateri je šlo pravzaprav za skupino kriminalcev, preprodajalcev, trgovcev z mamili in džihadističnih teroristov, odgovorno za etnično čiščenje Srbov. Kljub temu je bila napačno predstavljena kot obrambni odziv, ki naj bi bil podobno kot pri križarskih vojnah dokaz “neizzvanega sovraštva” druge strani, ki je izvzet iz konteksta in vključen v pregled dogodkov, oblikovan tako, da prikazuje belo, krščansko stran kot zločince, drugo stran pa kot večne žrtve ne glede na resnico.
Balkan je že dolgo Sorosova tarča
Prav tako je bilo v jugoslovanskih konfliktih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti na Kosovu, veliko albansko-muslimanskega prebivalstva, ki ga je bilo mogoče uporabiti kot orožje proti Srbiji, kar so zveza NATO in globalisti tudi naredili. ZDA že več generacij vodijo vojno proti svojim navideznim zaveznikom v Evropi; v zadnjih nekaj desetletjih je to obsegalo vse od sodelovanja z Georgeem Sorosom pri destabilizaciji in spodkopavanju konservativne vlade v Severni Makedoniji do Natovih načrtov za Veliko Albanijo, kjer so bili prekupčevalci z drogami in islamistični teroristi, ki jih je CIA usposobila v Afganistanu, ključni del “uporniškega gibanja” v jugoslovanskih spopadih.
Balkan je že dolgo Sorosova tarča. Fundacija za odprto družbo na Hrvaškem je namreč podprla ustanovitev Hrvaškega pravnega centra in ZAMIR, prvega neodvisnega hrvaškega ponudnika internetnih storitev, ustvarjen pa je bil tudi pokazatelj odprte družbe, ki “meri stopnjo odprtosti hrvaške družbe s pomočjo ocen na področju izobraževanja, medijev, podjetništva in gospodarske svobode, preglednosti političnih procesov, pravne države ter marginaliziranih skupin in manjšin”. V Severni Makedoniji je Fundacija za odprto družbo razširila predšolski program Korak za korakom na šestdeset šol in “sponzorirala seminarje za izboljšanje šolskih programov, učnih metod in upravljanja” (beri: neoliberalne indoktrinacije). V pokrajini Kosovo je fundacija Odprta družba v Srbiji dodelila dva milijona dolarjev za podporo “vzporednega izobraževalnega sistema”.
Demokracija