Gnojni mehur politične korektnosti

Najpogosteje žrtve nasilja migrantov so ženske. Politična korektnost ščiti posiljevalce. Žrtve pogosto napadajo tudi “aktivistov” na spletnih omrežjih. Hinavščina progresivcev, še posebno tistih, ki se razglašajo za feministe. 

Ena od pridobitev kulturne obogatitve kot posledice množičnih migracij, s katero se vse pogosteje srečuje zahodna družba, so nasilna dejanja migrantov tretjega sveta proti domačinom, še posebno ženskam. Del tega nasilja gre pripisati družbenim normam, ki so jih migranti prinesli iz svoje domovine. Deloma je to krivda politično korektne zahodne družbe, ki je zlasti v nekaterih zahodnoevropskih državah že tako zakoreninjena, da si nihče ne upa niti govoriti, kaj šele ukrepati proti nasilnežem. Posledično so ti seveda opogumljeni in se ne obnašajo več nasilno samo zato, ker je to način, kakršnega prakticirajo v “stari domovini”, pač pa ga prakticirajo zato, ker na tak način sproščajo svoje frustracije, se maščujejo za namišljene krivice ali pa preprosto zganjajo nasilje zaradi zabave, prepričani, da jim nihče nič ne more. Rezultat takšnega vedenja so neštete zlorabe in trpljenje predvsem žensk.

Zarota molka
Prav ženske so največkrat žrtve nasilja migrantskih izpadov. Dejansko je tovrstno nasilje bilo dolga leta tabu, zarota molka. Kabala migrantoljubcev, levih liberalcev, globalistov, progresivcev in levičarjev je zgradila sistem politične korektnosti, v katerem je znak rasizma in še vrste drugih -izmov vsakršna negativna omemba migrantov, migracij in “multikulturne družbe” sploh. Kdor se prekrši proti tej zapovedani politični korektnosti, je torej takšen ali drugačen -ist ali -fob in zato postane tarča kritik in obtožb in zelo pogosto se sproži proti njemu tudi “disciplinski mehanizem” − njegovi nadrejeni (pa naj gre za javni ali zasebni sektor), ki se bojijo, da bodo tudi sami obtoženi politične nekorektnosti, “kršitelju” zagrozijo s sankcijami, mu ukažejo, naj se opraviči in prekliče svoje izjave, mu naložijo, naj se udeleži tečajev za prevzgojo, ga premestijo ali degradirajo v službi ali pa preprosto odpustijo. In ker je v to zaroto molka vpeta tudi politika, državna uprava, vključno z represivnim aparatom, in kakopak veliki mediji, so lahko zlorabe in nasilje migrantov trajale nemoteno dolga leta, celo desetletja.

Načet gnojni mehur
Gnojni mehur je počil ali pa bil vsaj načet ob množičnem pojavu spletnih omrežij, ki jih progresivna kabala le ne more popolnoma nadzorovati, čeprav se zelo trudi, da bi jih. In tako na dan prihajajo umazanije, kot je primer britanskega Rotherhama, kjer so združbe migrantov iz muslimanskih dežel desetletja sistematično posiljevale mlada dekleta, celo otroke. In pri tem so molčali vsi − policija, lokalne oblasti, mediji, čeprav je šlo za stotine deklet, ki so jih mesece in v nekaterih primerih leta dolgo posiljevali, pretepali, mučili in poniževali. Žrtve posilstev (razen redkih izjem) so bila dekleta britanskega rodu iz siromašnih, zelo pogosto tudi enostarševskih družin. Tudi rotherhamski gnojni mehur je končno počil, vendar postopki potekajo predolgo, nekateri posiljevalci so že pobegnili nazaj v domače kraje, mnogi sploh niso sedli na zatožno klop, ker »ni dokazov« (tudi zato, da se ščitijo politiki, uradniki in policisti, ki so sodelovali pri prikrivanju), pri tretjih se najdejo najrazličnejša »opravičila« za njihova gnusna dejanja. In seveda kljub vsemu obstaja tudi stalen pritisk na žrtve, ki so se upale posiljevalce prijaviti, zato nekatere niti nočejo pričati.

Mučitelji nikoli niso odgovarjali za zločine
Tipičen primer je Ella, ime je izmišljeno, ki je bila žrtev ene takšnih posiljevalskih tolp v Rotherhamu. Pred dvajsetimi leti, ko je bila še najstnica, je spoznala moškega, ki je bil petnajst let starejši od nje. Bil je prijazen in ljubezniv, dokler je nekega dne ni povabil domov. Tam jo je pretepel in posilil ter ji zagrozil, da jo bo ubil, če bo komu povedala, kaj se je zgodilo. Postala je njegova “last”, posiljeval in pretepal jo je, kadarkoli se mu je zljubilo, kmalu jo je začel “posojati” tudi svojim znancem, da so jo tudi skupinsko posiljevali, pretepali in poniževali. V slabem letu in pol je bila vsaj stokrat pretepena in posiljena, dokler se le ni opogumila (potem ko so jo tako pretepli, da je pristala v bolnišnici) in zločin prijavila policiji. Policija je primer prikrila, ker so se policisti bali, da bi jih oblasti in mediji obtožili “rasističnega nadlegovanja muslimanske skupnosti”, zato so Elli in njeni družini svetovali, naj molči in se odseli. Ella se je odselila iz rodnega Yorkshira in se ni več vrnila. Skušala si je urediti novo življenje in pozabiti, ko pa je gnojni mehur počil, se je oglasila in znova ponudila, da bi pričala proti posiljevalcem. A policija je njeno pričanje zavrnila, češ da je premalo “trdno” in da ne najdejo drugih prič, ki bi potrdile njeno pričanje, zato njeni mučitelji nikoli niso sedli na zatožno klop.

Ogabna hinavščina
Ella je svoje izkušnje s “kulturno obogatitvijo” objavila na spletnih omrežjih in doživela pravi pogrom. Politično korektni in nasploh progresivni uporabniki so jo zasuli z grožnjami in žalitvami, češ da je rasistka, islamofobka, ksenofobka, bela kurba, cipa, lažnivka, da je dobila, kar je iskala, in da bo “že še videla”. Ko je prijavila žalitve in celo grožnje spletnemu moderatorju, ji je ta odgovoril, da te objave “ne kršijo standardov in pravil uporabe spletnih omrežij”. Nekaj njenih objav pa je bilo izbrisnih s strani istih moderatorjev, ker naj bi bile “diskriminatorne in žaljive do pripadnikov ranljivih manjšin”. To nazorno kaže, kakšen hinavski sistem so zgradil zahodnoevropski progresivci. Nasilni posiljevalci so “ranljiva manjšina”, zato se njihovih zločinov ne sme niti omenjati, medtem ko je žrtev “umazana cipa”, ki bo “že še videla”. Kot vrhunec hinavščine pa Ella omenja, da so mnoga od teh žaljivih in grozilnih objav na socialnih omrežjih všečkana in deljena (in nekatera celo napisana!) s strani posameznikov ali celo skupin, ki se razglašajo za feministične, “protiseksistične” ter na splošno progresivne in razsvetljene. Gre za aktiviste, ki so zmožni tedne in mesece besneti po socialnih omrežjih, češ da v filmih ni zadosti “vidnih ženskih vlog”, da je v tem ali onem upravnem odboru v posameznih podjetjih premalo žensk ali da je ta ali ona javna oseba uporabila izraz, ki je seksističen. Ti aktivisti potem lamentirajo, češ, kakšne “negativne signale družba pošilja mladim dekletom” in kakšen travme jim povzroča, ker denimo neki namišljen ženski lik v filmu ni dobil “zadosti minutaže”. V dejanskem primeru trpljenja, nasilja in poniževanja, kakršen je primer Elle, pa ti “aktivisti” v najboljšem primeru poniglavo molčijo ali pa, kot rečeno, vzamejo v bran nasilneže in posiljevalce ter še sami ponižujejo žrtev.

Bogdan Sajovic