Venezuela je bila v 20. stoletju dolgo časa najbogatejša južnoameriška država, neposredno po drugi svetovni vojni celo četrta najbogatejša na svetu glede na BDP na prebivalca, a njena odvisnost od izvoza nafte jo je v času največjih svetovnih gospodarskih kriz in padcev cen derivatov venomer pahnila v hudo recesijo, inflacijo in revščino. Država, ki ima največje rezerve nafte na svetu, se danes sooča s pomanjkanjem osnovnih potrebščin, hrane in vode, krizi, ki se je začela že ob koncu vladavine socialista Huga Chaveza, pa ni videti konca. Njegov naslednik Nicolas Maduro, prav tako iz Združene socialistične partije, je z nadaljevanjem zgrešene politike Venezuelo pahnil v bržčas največjo krizo v njeni zgodovini, saj ljudje množično bežijo iz države, najpogosteje s čolni na bližnje karibske otoke, ob tem pa tvegajo svoje življenje.
Otočji, kot sta Trinidad in Tobago ter Curaçao, ležita nasproti Venezuele v Karibskem morju, Venezuelcem pa danes obljubljata pot v lepši jutri in pobeg pred ekonomsko katastrofo, ki zdaj že štiri leta pretresa nekoč najbolj demokratično ureditev v Južni Ameriki, danes pa ponesrečen socialistični poizkus vodenja države. Ekonomski migranti so pripravljeni tvegati celo svoje življenje, da pobegnejo pred socialisti, v tujini pa iščejo predvsem službo, denar in nekaj za pod zob. Prebivalci Venezuele namreč že nekaj let trpijo za hudim pomanjkanjem hrane, saj so police v njihovih supermarketih vse bolj prazne, vojska pa preprečuje spopade za zadnje koščke hrane.
To je pravi kontrast v primerjavi s 60. in 70. leti prejšnjega stoletja, ko je bila Venezuela zaradi visokih cen nafte nesramno bogata država, ki je privlačila predvsem ekonomske migrante iz Evrope in z Bližnjega vzhoda. Kriza se je začela že po padcu cen naftnih derivatov v 80. letih, ko je nestabilna situacija v državi rezultirala v treh poskusih državnega udara, voditelji so se hitro menjavali, dokler se ni na oblasti po zmagi na volitvah leta 1999 utrdil socialist Hugo Chavez, zaveznik nedavno preminulega kubanskega diktatorja Fidela Castra.
Hugo Chavez ljudstvu obljubljal gradove v oblakih, pahnil jih je v nepredstavljivo revščino
Chavez je ljudstvu obljubil gospodarsko rast in večjo enakost, zato je najprej obračunal z gospodarsko elito v Venezueli; revni so si lahko privoščili več, ker je bogatim odvzel premoženje. Venezuela se je centralizirala in dobila še večjo kontrolo nad zdaj državno naftno družbo Petroleos de Venezuela (PDVSA). Višji in srednji razred prebivalstva sta se večinoma preselila v sosednje države Latinske Amerike, največ v Mehiko in ZDA, ustvarila se je prva prava venezuelska diaspora. Zdaj je na poti v tujino druga venezuelska diaspora, ki pa niti približno ni tako bogata kot prva, zato je tudi manj zaželjena. Samo letos je Venezuelo zapustilo več kot 150 tisoč prebivalcev.
Danes je Venezuela klasičen primer zgrešene socialistične politike, ki je prevzela oblast z načrtom odpraviti revščino in neenakost med prebivalstvom, ironično pa zagrešila množičen eksodus svojih najbolj revnih ljudi. Prava zapuščina Huga Chaveza, v prejšnjem desetletju ljudskega junaka, šele zdaj prihaja do izraza. Chavez se je lahko v času visokih cen nafte na veliko zadolževal v tujini, dobrine pa je najnižjim slojem prodajal pod ceno proizvodnje produktov, da bi bili vsem dostopni. Tako je pokojni diktator uničil domačo proizvodnjo, saj so postali domači proizvajalci hrane in blaga nekonkurenčni in dražji, zato so preprosto zaprli svoje obrate.
Država bolestno odvisna od cene naftnih derivatov
Venezuela je s Chavezom postala izrazito odvisna od uvoza dobrin iz tujine, kar si je seveda lahko privoščila, dokler so bile cene nafte visoke. Ocenjujejo, da nafta trenutno predstavlja kar 90 odstotkov vsega venezuelskega izvoza; z naftnim denarjem je Chavez revnejšemu sloju dodeljeval draga socialna stanovanja, plačeval ljudem zastonj izobraževanje in odpiral nove službe, največji del denarja pa razdelil svoji družini in prijateljem.
Ko so, začenši s svetovno gospodarsko krizo leta 2008, cene nafte hudo padle, se je venezuelsko gospodarstvo čez noč sesulo. Pred krizo je lahko Venezuela za sodček nafte dobila 100 ameriških dolarjev, nato samo še tretjino denarja. Naenkrat je bilo dolarjev za nakup hrane premalo, zaloge so pošle, Chavez je vmes umrl, njegov naslednik Maduro pa je moral ustaviti uvoz vseh dobrin. Sesul se je tudi zdravstveni sistem, zdravil praktično ni mogoče dobiti, ljudje bolehajo in umirajo. Inflacija v državi je najvišja na svetu, letos naj bi zrasla še za 200 odstotkov.
Zapuščina socializma: Na pol zgrajene železnice, podirajoči se stanovanjski bloki
Po ocenah Inštituta za mednarodni razvoj na Harvardu je v času vladavine dvojca Chavez-Maduro venezuelska odvisnost od izvoza nafte zrasla z 70 odstotkov na neverjetnih 98 odstotkov, Chavez pa je imel ob tem precej več sreče kot njegov naslednik, saj je na predsedniški stolček sedel leta 1999, ko je Venezuela v tujino sodček nafte prodala le za 8 dolarjev. V naslednjih letih so se cene močno zvišale in država je za sodček dobila tudi do 150 dolarjev, sledila je navidezna hitra gospodarska rast in Chavezov režim se je lahko lotil nerazumnega zapravljanja denarja; gradil je nove železnice, ki so danes nedokončane in propadajo, gradil je nove bloke s socialnimi stanovanji, ki se podirajo, gradil je nove avtomobilske tovarne, ki so jih vmes že zaprli, število zaposlenih v državni naftni firmi PDVSA pa je potrojil, čeprav se je proizvodnja zmanjšala.
Venezuelci kot afriški in sirski migranti v Sredozemlju
“Situacija v Venezueli je trenutno nevzdržna. Letos je državo zapustilo 60 odstotkov več ljudi kot lani, naslednje leto pa bo številka verjetno še višja. Ljudje ne zaslužijo denarja za svoje preživetje, edina opcija je selitev v sosednje države. Iz Venezuele bežijo s čolni po morju, podobno kot afriški migranti v Sredozemskem morju tvegajo svoje življenje,” New York Times citira Ivana de la Vego, sociologa na Univerzi Simona Bolivarja v glavnem mestu Caracas. Ne bežijo vsi samo na Karibe in v ZDA, nekateri za tako dolgo pot nimajo denarja, po rekah plujejo v Brazilijo. Zadeva je šla tako daleč, da poskuša brazilska vojska na venezuelski južni meji ustaviti nove prihode venezuelskih ekonomskih migrantov.
Na področju amazonskega deževnega gozda se dogaja humanitarna kriza nepredstavljivih razsežnosti. Venezuelski odvetniki zdaj delajo v brazilskih supermarketih, izobražene ženske čistijo stranišča in se vdajajo prostituciji. Vse več ljudi se vdaja kriminalu; bogatejši Venezuelci si lahko hrano in obleke, ki jih na policah supermarketov ni več, kupijo na črnem trgu. Ljudje, ki so že zbežali v Brazilijo, pa spijo na ulicah, medtem ko so otroci vsaj na toplem, saj so jih Brazilci vzeli v svoje šole. Na Karibih pa Venezuelci nimajo več takšne sreče, piše New York Times. Denimo Aruba in Curaçao zdaj od novoprišlekov zahtevata 1000 ameriških dolarjev za vstop v državo, kar je petkrat več od povprečne plače, ki jo zasluži Venezuelec. Ni dolgo nazaj, ko so se v teh idiličnih karibskih državicah Venezuelci razvajali kot turisti …
L. S.