“Nasir” je eden tistih, ki so imeli srečo. Uspelo mu je pobegniti iz prijema Islamske države, ki ga je urila za samomorilskega napadalca. Star je komaj 12 let. Deček je danes spet skupaj z mamo v begunskem taborišču v vasici Esian v Kurdistanu, kjer živi skoraj 15 tisoč jazidov, ki so zbežali iz samooklicane Islamske države. Prosil je CNN, da ne bi predvajali njegovega obraza ali glasu in da ne bi razkrili njegovega pravega imena.
“Bilo nas je 60,” pravi Nasir. “Najbolj grozni trenutki za vse nas so bili med zračnimi napadi. Peljali so nas v podzemne rove, da bi nas tam skrili. Povedali so nam, da nas neverniki Američani želijo ubiti, borci Islamske države pa nas imajo radi. Za nas bodo skrbeli bolje kot naši starši. Ko so nas urili, so nas prepričevali, da so naši starši neverniki in da bo naša prva naloga, da se vrnemo in jih pobijemo.”
Uporaba otrok vojakov v Islamski državi je bila dobro dokumentirana. Pred kratkim je bil objavljen nov propagandni video, v katerem v borbo poziva angleško govoreči otrok. Resnica za kamero pa je še bolj grozljiva.
“Jokal sem potihem”
Indoktrinacija Nasirja je bila podobna tisti, ki so jo izkusili vsi otroci v ujetništvu. Njegovi IS trenerji so mu rekli, da so oni sedaj njegova edina družina.
Nasir je dejal, da je najmlajši med njimi štel komaj 5 let. Nobeden od njih ni bil oproščen napornega usposabljanja, ki ga izvajajo tako imenovani “mladiči kalifata”. “Nismo smeli jokati. Ampak mislil sem na svojo mamo in kako jo skrbi zame. Poskušal sem jokati potihem. Ko sem pobegnil in spet videl svojo mamo, je bilo, kot da bi vstal od mrtvih.”
Nasir, ki zdaj spet obiskuje šolo, je pobegnil takoj po snemanju propagandnega videa na inštitutu Al Farouq v sirski Raki, za katerega IS trdi, da je njihov glavni objekt za urjenje otrok. V videu so prikazani otroci z brezizraznimi obrazi, razporejeni v vrstah na obeh straneh trenerja IS. Eden od dečkov se strese. Drugi ne morejo dvigniti pogleda. “Za džihad, za džihad,” ponavljajo. “Po božji milosti,” pravi njihov inštruktor, “bodo v prihodnjih dneh vsi v prvih bojnih vrstah proti nevernikom.”
“Neverjetno težka odločitev”
Aziz Abdullah Hadur, poveljnik pešmerg, sil iraških Kurdov, je dejal, da so tisti, ki jim uspe doseči relativno varnost fronte v severnoiraškem mestu Gwer, v obupnem stanju.
“Ko pridejo k nam, so tako suhi, da niso več niti podobni človeku,” pravi. “Povedo nam, da so živeli v pravem peklu.”
Hadur pravi, da morajo včasih kurdski borci streljati tudi na otroke, saj jih IS pošilja v napad na fronto, ki je eno izmed najbolj silovitih bojišč v severnem Iraku. Džihadisti so nameščeni nekaj metrov stran na drugi strani podrtega mostu.
“Velikokrat vidimo otroke z eksplozivnimi jopiči, ki jih IS pošilja na prvo frontno črto. Oprane možgane imajo,” je Hadur povedal za CNN.
Pešmerge morajo odreagirati hitro: “Ko se nam približujejo, nikoli ne vemo, ali so to otroci, ki jim je uspelo pobegniti, ali pa so jih poslali, da nas ubijejo. Ko se prebijejo prek naših linij, ubijejo naše borce. To je neverjetno težka odločitev. Ne veš, kaj storiti, ker če jih ne ubiješ, bodo oni ubili tebe.”
Za kurdske borce je to vedno večja dilema, saj IS v boj pošilja vedno več otrok vojakov. Ameriški vojaški viri so za CNN povedali, da je razlog za to deloma dejstvo, da je džihadistična skupina pod vedno večjim vojaškim pritiskom, po drugi strani pa IS tudi uživa v razkazovanju svoje brutalne taktike pred zunanjim svetom in se zaveda odpora, ki ga mnogi čutijo ob uporabi otrok v vojni.
Stalna pretepanja
Še eden, ki je pobegnil iz njihovih krempljev, je 11-letni Nouri, ki so ga ugrabili skupaj z družino in odpeljali v taborišče IS v severnoiraškem mestu Tel Afar. Ko se ni hotel pridružiti ostalim fantom pri urjenju, so mu borci IS zlomili nogo na treh mestih.
Vendar pa je on eden tistih, ki so imeli srečo. Ko se mu je noga zacelila, je še naprej šepal. Borci Islamske države so ga razglasili za nekoristnega. Namesto da bi ga ustrelili, so dovolili, da pride ponj njegova babica in ga odnese domov. Izpustili so tudi njegovega 5-letnega brata Samana. Ker so ga borci IS večkrat udarjali po rokah, je v hudem šoku. Ponoči se prebuja v krikih, ker trpi zaradi travm. Ko se novinarji CNN pogovarjajo z njegovimi starimi starši, skače od enega do drugega in ju sprašuje, če ga bosta udarila. Njuni starši in mlajši brat so še vedno v ujetništvu.
Njegova babica Gowra Khalaf nam pove, da Nouri ostaja doma. “Res ne gre nikamor. Samo sedi v šotoru blizu mene.” Nouri govori čisto tiho, dela globoke vdihe med kratkimi stavki in strmi v tla. To so težki spomini za vse. Muči ga tudi, da ni njegovih staršev.
Psihološka pomoč
Khalid Nermo Zedo, jazidski aktivist, ki je pomagal najti begunsko taborišče v Esianu, pravi, da ti otroci nujno potrebujejo psihološko pomoč.
“Veliko so pretrpeli. Si lahko predstavljate, da 12-, 10- ali celo 8-letnega otroke s silo odvlečejo od svojih mater v center za urjenje in jih prisilijo, da nosijo orožje, da se spreobrnejo v islam, jim rečejo, da je vse, kar so verjeli, ko so odraščali, odpadništvo, in da so njihovi starši nečisti “neverniki?”
Eden od otrok po pobegu iz IS nikomur ne dovoli, da bi mu ostrigel lase, saj so mu rekli, da se tega ne sme. “Nekateri otroci so preplašeni, če kdo omeni IS. Strah jih prevzame že, če samo slišijo to besedo. To je prava tragedija.”
Mladi zdaj nujno potrebujejo psihološko pomoč, je dejal Zedo. “Mi sami za to nimamo ustreznih možnosti,” je povedal. “Ti otroci so bili prisiljeni nositi orožje, prisiljeni ubijati nedolžne. Kako to vpliva na otroka? Kako to vpliva na njegovo družino? Njegovo skupnost? Potrebujemo svet, da bi nam pomagal. Sami tega ne bomo zmogli.”
M. K.