Albanski diktator je bil velik ljubitelj Stalina in njegovih metod represije. V času strahovlade Enverja Hodže v Albaniji je bil v delovno taborišče poslan vsak deseti Albanec. Ovaduhi so bili na vsakem koraku. Le redki zaporniki so dočakali svobodo, skoraj nihče povračila.
Ko je Stalin leta 1953 umrl, je albanski diktator ukazal masovno izkazovanje žalovanja, kakršna lahko dandanes vidimo samo v Severni Koreji. Prebivalci so se morali zbrati na največjem trgu v Tirani in izkazovati žalost za morilskim diktatorjem Sovjetske zveze.
Albanski komunistični diktator je bil tudi oboževalec Stalinovih represivnih metod. Ko so se odnosi med Tirano in Moskvo po Stalinovi smrti nekoliko ohladili, je Hodža postal samo še bolj paranoičen. “Sovražniki ljudstva” so bili obsojeni na smrt, zapor ali delovno taborišče. V času njegovega režima je po poročanju Euronewsa vsak stoti Albanec končal v tako imenovanem “pre-izobraževalnem” programu.
Politični zapornik
Eden od redkih še živih, ki so preživeli grozote albanskega komunističnega režima, je delil svoje spomine. Zgodaj zjutraj so potrkali na Ademova vrata in ga obtožili “delovanja proti partiji”. Pisalo se je leto 1972 in politične aretacije ter čistke so bile del vsakdanjika.
Adema so obtoževali načrtovanja pobega v Jugoslavijo. Peljali so ga na sojenje, kjer sta že čakali dve priči, ki sta ga dolžili izdajstva. Sodišče je to vzelo za “neizpodbitni” dokaz o njegovi krivdi. “Nisem se mogel braniti. Po sojenju so me nemudoma peljali v zapor,” pove Adem. Sam je misleč, da mu bo tako prizaneseno, krivdo priznal. Obsojen je bil na 20 let prisilnega dela v Spacu, delovnem taborišču v gorah, kjer so kopali rudo.
Povod za njegovo sojenje pa so bile družinske vezi. Njegov oče je bil častnik v vojski odstavljenega monarha. Hodžev režim se je še leta 1972 trudil poteptati zadnje ostanke albanske aristokracije. Ademov oče ni čakal, da bi ga prijeli, temveč je sam že prej prebegnil v tujino. Preostale člane družine, ki so jih smatrali za nevarne komunističnemu režimu, so razselili ali pozaprli.
Težki vsakdanjik v delovnem taborišču
Visoko v gorah, nedaleč od vasice, po kateri je eden od več kot 50 albanskih gulagov dobil ime, se je skrivalo taborišče, ki ga je albanska pisateljica Ornela Vorpsi opisala z besedami: “Na eni strani so se dvigovale gore, na drugi strani je bila odprtina /…/, brezno, na dnu katerega je tekla oranžna voda, ki je smrdela po gnilih jajcih.”
Spac je bilo najbolj zloglasno taborišče v Albaniji. Odprli so ga leta 1968, leto pozneje pa je že imel več tisoč zapornikov. Zaporniki so delali v treh izmenah, ki so na vsakih osem ur potekale pri delu v rudniku. Ne glede na vremenske razmere se delo ni nikoli ustavilo. Zaporniki so rudarili tako v žgočih poletjih kot v ledenih zimah. Varnost je bila neobstoječa, orodje pa bolj izjema kot pravilo.
Vsaka košara, ki so jo dvignili iz rudnika, je bila pregledana. “Če nismo dosegli dnevne kvote, smo bili kaznovani. Če smo jo, so naslednji dan kvoto povečali. A vsak dan, ko bi presegli kvoto, bi našo kazen skrajšali za en dan. Dobili bi dan prostosti,” razlaga Adem. V Spacu je preživel 7.305 dni.
Po napornem delu so se vrnili v prenatrpane prostore, v katerih je poleti pripekalo in pozimi zmrzovalo. “Številni izmed nas smo živeli v takih malih celicah, kjer ni bilo mogoče spati. Nisi se mogel ne uleči ne premakniti.”
Ovaduhi na vsakem koraku
Albanski rek tistega časa je bil, “da je na deset ljudi enajst ovaduhov”. Ovajanja so bila nenehna, tudi v zaporu. “Če je eden od zapornikov slišal nekoga, kako se pritožuje čez partijo, je to takoj povedal stražarjem.” Država je ovaduhe v zaporu za ovajanje nagrajevala s skrajšanjem zaporne kazni.
Stražarji niso nikomur prizanašali, pove Adem. Pretepali in mučili so vsakega političnega disidenta, za katerega so menili, da ni dovolj produktiven. Tudi ženskam ni bilo prizaneseno. Bile so pretepane, posiljevane in če so zanosile, so bile prisiljene v splav.
21. maja 1973 je v delovnem taborišču prišlo do upora, ki je trajal dva dni. Nad Spacem je zaplapolala albanska zastava brez komunistične zvezde. Stražarji so upor brutalno zadušili, voditelje pa po hitrem postopku usmrtili.
Smrt Hodže, svoboda narodu
Hodža je umrl leta 1985 in šele takrat se je začelo stanje počasi izboljševati. V državi, kjer je bilo več kot 750 tisoč bunkerjev, so bile zaradi pritiska javnosti leta 1991 organizirane prve večstrankarske demokratične volitve. Nekaj mesecev pozneje je prišla tudi amnestija za politične zapornike.
Bajne vsote o odškodnini so dočakali le redki, če sploh kdo. Večina je dobila del obljubljene odškodnine, nekateri celo nič. Ko se je Adem vrnil domov, je srečal priči, ki sta na sodišču pred tolikimi leti nastopili proti njemu. “Oprosti, lahko storiš, kar hočeš, a bili sva prisiljeni pričati proti tebi. Nič nisva mogli narediti,” sta mu povedali. Adem ni storil ničesar. Nekateri drugi so bili drugačnega mnenja, poiskali so morilce svojih sorodnikov ter obračunali z njimi.
Ivan Šokić