Moskva, 21. novembra 1940: “Ob tej priložnosti so sovjetskemu ljudstvu prvič pokazali fotografije firerja, kako prijazno nasmejan stoji poleg najbližjega sodelavca Stalina ali pa se z njim pogovarja,” je navedeno v knjigi z naslovom Stalin in Hitler, Pakt proti Evropi. Vse dokler Hitler ni napadel Sovjetske zveze in s tem prekršil pakta Ribbentrop-Molotov oziroma pakta Hitler-Stalin, je med sovjetskimi komunisti in nemškimi nacisti prevladovala globoka simpatija in tesno sodelovanje. Kolaboraciji pa so se vehementno pridružili tudi jugoslovanski komunisti, in sicer na Stalinovi strani.
Jugoslovanska komunistična partija je po sklenitvi sovjetsko-nemškega pakta popolnoma spremenila svoje zunanjepolitično stališče. Prišla je do izraza njena popolna pozicija proti zahodnim silam. To stališče je pomenilo posredno podporo sovjetski propagandi. Naši komunisti so bili strogo podrejeni komandi iz Moskve in sledili njenim kapricam. Vse to pišemo zato, ker se bliža “sloviti” Dan upora proti okupatorju, čeravno se je na ta dan izoblikovala zgolj protiimperialistična fronta oziroma že dan poprej, torej 26. aprila. In ker sta bila Hitler in Stalin tedaj še “skupaj v postelji”, je ta praznik v resnici njun “pankrt”, saj je šlo v osnovi izključno za upor proti zahodnemu (angleškemu in francoskemu) imperializmu.
Glede komunizma pa je nekaj krepkih povedal tudi Franc Kindlhofer, ki je bil zaprt v otroškem taborišču Petriček: “Boljševistična revolucija je že v prvih štirih mesecih terjala prek 6 tisoč smrtnih žrtev. Na žalost pa ni ostalo le pri teh žrtvah. Navajam še nekaj navedb: od 1918 do 1922 umor sto tisoč upornih delavcev in kmetov (zanimivo, da je bilo v času revolucije največ stavk nezadovoljnih delavcev).” Nekdanji poljski veleposlanik v Sloveniji Paweł Czerwinski pa je podal svoje videnje naše situacije: “V slovenskem javnem prostoru, deloma zaradi notranjepolitičnih sporov, še vedno velja napačno prepričanje, da sta bila samo fašizem in nacizem zločinska sistema, komunizem pa se je – kljub pomotam – izkazal za plemenito idejo. Kot da bi fašisti in nacisti ubijali ljudi iz sovraštva, komunisti pa – iz ljubezni do človeštva in za njegov blagor…” Prav zato je čas, da Slovenci počasi uvidijo, da med totalitarizmi ni kakšne večje razlike, in da so po potrebi izvrstno sodelovali med seboj.
Kakšne motive je od leta 1939 do leta 1941 imela sovjetska politika za sodelovanje s Hitlerjem? Nesmiselno bi bilo iskati taka ali drugačna pojasnila, če se to lahko pove z enostavnim rekom, “gliha vkup štriha”. Seveda obstajajo med vsemi avtoritarnimi protidemokratičnimi režimi podobnosti, posebno v zatiranju človekovih pravic, v zlorabi morale in prava ter nebrzdanosti njihove demagogije. Po sklenitvi pakta o nenapadanju s Hitlerjevo Nemčijo je iz sovjetskega tiska in časopisov komunistične internacionale izginila beseda “fašizem”, kot glavni sovražnik pa je bil označen angleško-francoski imperializem. Latyšev: “Neomajna zahteva do zahodnih komunističnih partij, da se morajo odpovedati protifašizmu, je te partije diskreditirala v očeh morebitnih zaveznikov.” Znano je tudi, da je že po podpisu pakta z Nemčijo, Stalin veliko protifašistov, ki so leta 1933 emigrirali v Sovjetsko zvezo, izročil Hitlerju. Iz izložb knjigarn pa je po podpisu izginila tudi “proti – nacionalsocialistična hujskaška literatura”.”
Sovjetski komunisti: “Hitlerizem lahko spoštujemo ali sovražimo, ravno tako kot vsak drug sistem političnih nazorov. To je stvar okusa”
“V dnevnem časopisju in revijah so izginili “proti – nacionalsocialistični hujskaški članki in hudobne karikature, na radiu je prenehala propaganda proti nacionalsocializmu”. Sprememb, ki jih je prinesla sklenitev pakta, se ni dalo spregledati niti na drugih področjih v Sovjetski zvezi. V knjižnicah s tujo literaturo so se namesto emigrantskih znašli nacistični časopisi, veliko protifašističnih romanov nemških avtorjev pa je iz knjižnic izginilo. Beseda “fašizem” se v sovjetskem tisku sploh ni več pojavljala. Ob tem je zanimivo pričevanje Nemca Henke, ki je septembra 1939 letel iz Königsberga (Kaliningrada) proti Moskvi. Tam so pristali na zgodovinskem letališču Hodinka. Ponudila se jim je ganljiva podoba. Letališko poslopje je bilo bogato okrašeno tako z zastavami nemškega rajha kot tudi Sovjetske zveze. Sam zase govori tudi komentar moskovskega časopisa Izvestja (9. oktober 1939): “Hitlerizem lahko spoštujemo ali sovražimo, ravno tako kot vsak drugi sistem političnih nazorov. To je stvar okusa. A začeti vojno za uničenje hitlerizma pomeni dovoliti v politiki zločinsko neumnost.”
Še bolj poveden pa je Stalinov komentar iz istega leta: “Stališče Nemčije, da odvrača vojaško pomoč, vzbuja spoštovanje. Vendar je močna Nemčija predpogoj za mir v Evropi. Iz tega sledi, da je Sovjetska zveza zainteresirana za obstoj močne Nemčije.” Še ena njegova izjava iz leta 1939 pa razblinja vse dvome glede resničnosti tesnega, sodelovalnega odnosa med stranema: “Francije in Anglije ni napadla Nemčija, ampak sta Francija in Anglija napadli Nemčijo ter s tem prevzeli odgovornost za sedanjo vojno.” Tesno zavezništvo komunistov in nacistov je istega leta potrdil tudi Vjačeslav Molotov: “Danes temeljijo naši odnosi do nemške države na prijateljstvu in na naši pripravljenosti podpirati nemška prizadevanja za mir. Britanska vlada je objavila, da je njen cilj v vojni proti Nemčiji “uničenje hitlerjanstva”. Vsakdo mora razumeti, da neke ideologije ne moremo uničiti na silo in jo s sveta odpraviti z vojno.”
Dokazov o bratstvu nacizma in komunizma je veliko
“Zato ni samo nesmiselno, ampak tudi zločinsko voditi takšno vojno kot vojno za “uničenje hitlerjanstva”. Podporo paktu med totalitarizmoma pa so izrekali tudi v drugih evropskih državah. Komunistične partije Nemčije, Avstrije in Češkoslovaške (november 1939): “Pakt med Nemčijo in Sovjetsko zvezo je prekrižal račune imperialistov, saj je polje za vojno zožil, je element miru, za katerega se bori delavski razred vseh dežel.” Na podoben način so pakt med državama pozdravili tudi na zahodu celine. Komunistične partije Francije, Velike Britanije in Nemčije pa so leta 1940 sporočile: “Hitler je mislil na posledice, ki bi mu jih prinesla vojna na Vzhodu – proti veliki deželi socializma. To je bilo tisto, zaradi česar se je Hitler, preden bi naredil skok v mračno vojno, potegnil nazaj in je podpisal s Sovjetsko zvezo pakt o nenapadanju, ki ga moramo pozdraviti kot instrument miru, ker je preprečil konflikt v Vzhodni Nemčiji.” V Hitlerjevo dobronamernost pa so iskreno verjeli celo danski komunisti: Axel Larsen, predsednik Komunistične partije Danske (november 1940): “Nemčija seveda nima namena prekršiti izjave z dne 9. aprila, v kateri je bilo rečeno, da bosta “neodvisnost in svoboda danskega ljudstva spoštovana in da je popolnoma zagotovljeno bodoče samoodločanje dežele.”
Zlasti nemški komunisti so slepo verjeli Hitlerjevim obljubam: “Nemški oddelki so zasedli pomembne točke naše dežele. Nemške instance so nam pojasnile, da je namen zasedbe deželo zaščititi in preprečiti, da bi bila pahnjena v vojno. Nemška vojaška oblast je izjavila, da ne bo nobene omejitve politične in svobodne dežele.” Tudi nacisti so kazali naklonjenost do komunistov: Hitlerjev pariški pooblaščenec je protestiral proti aretaciji komunistov (Otto Abetz, Pariz, 22. junija 1940): “Po pisanju današnjega Matina sem izvedel, da je pariška policija aretirala celo vrsto komunistov. Aretirane naj takoj izpustijo.” Prav tako so nemški propagandni oddelki v Parizu prosili, če bi komunistični časopisi lahko izhajali legalno (Pariz, 25. junija 1940): “Humanite, ki ga izdajamo, bo imel nalogo ob sramotilni steber postaviti vse mahinacije agentov britanskega imperializma, ki želijo potegniti v vojno francoske kolonije. Humanite, ki ga izdajamo, si bo zadal nalogo, slediti prijateljski politiki, ki predstavlja dopolnitev nemško-sovjetskega pakta in s tem ustvarja pogoje za trajni mir.”
Francoski komunisti pozdravili Hitlerjevo zasedbo Francije
Tudi francoski komunisti so bili prepričani, da je Hitler njihov odrešenik, potem ko je okupiral Francijo: Hitlerjeva zmaga nad Francijo je zmaga delavskega razreda. Ilegalna objava centralnega komiteja KP Francije (junij 1940): “Francoski imperializem je ravnokar doživel največji poraz v zgodovini. Sovražnika, ki se v vsaki imperialistični vojni nahaja v notranjosti, so premagali. Delavski razred Francije in vsega sveta mora na ta dogodek gledati kot na zmago.” V javnost je prišla tudi ilegalna objava francoskih komunistov (Pariz, 4. julija 1940): “V teh težkih časih je zelo opogumljajoče videti, kako se pariški delavci prijazno pogovarjajo z nemškimi vojaki, naj bo to na cesti ali v gostilni. Pobratenje narodov ne bo za vedno ostalo le upanje, ampak bo živa resničnost.” Nič kaj drugače niso razmišljali v Sovjetski zvezi: Komentar Pravde (sovjetski časopis), Moskva, 5. julija 1940: “Vkorakanje nemških oddelkov v holandski in belgijski teritorij je preprečilo, da bi to ozemlje zlorabile angleške in francoske enote kot napadalno bazo proti Nemčiji.” Zanimiva pa je še ena izjava iz tistega obdobja: Moskva, 14. novembra 1940: “Odkar obstaja Sovjetska zveza, še nikoli nek njen zastopnik ni bil niti približno tako počaščen kot Molotov, ko je na beloruski postaji v Moskvi pričel potovanje v Nemčijo.”
Domen Mezeg