Hrvati se sprašujejo: “Kako je marakeški sporazum nezavezujoč, ko pa v njem 46-krat piše, ‘zavezujemo se’?”

Hrvaški premier Andrej Plenković in predsednik Evropskega sveta Donald Tusk (vir: twitter)

Vse več držav nasprotuje sprejetju globalnega sporazuma o migracijah v Marakešu, po drugi strani pa nas podporniki marakeškega sporazuma, ki se bo 10. in 11. decembra sprejemal v Marakešu, prepričujejo, da ta ni zavezujoč. Vprašanje torej je, kako je sporazum, v katerem se fraza “zavezujemo se” pojavlja kar 46-krat, nezavezujoč?

Hrvaški premier Andrej Plenković je pod vedno večjim pritiskom hrvaške javnosti. Če hrvaški premier v Bruslju velja za zglednega politika, ki poslušno izpolnjuje zahteve svojih nadrejenih, pa je njegov ugled med Hrvati v blatu. Hrvaški javnosti se je že spomladi hudo zameril z vsiljevanjem istanbulske konvencije, ki prinaša ideologijo spola, zdaj pa se je zaradi svojega izmotavanja glede marakeškega globalnega sporazuma o migracijah znašel pod plazom kritik, ki nikakor ne ponehajo.

Plenković s svojimi nastopi v javnosti vse bolj spominja na vase zagledanega nekdanjega predsednika SDP Zorana Milanovića. Lahko bi rekli, da je Plenković isti tip politika kot Angela Merkel. Vodi največjo desnosredinsko stranko v državi, a je v postelji z globalisti. Vrednote, kot so vera, dom, družina, pa je zamenjal za bruseljske nebuloze o sprejemanju drugačnosti.

Tiste, ki postavljajo vprašanja, označuje za naciste
Na žalost je v svojih manirah bližje Milanoviću kot Merklovi, tako da čas v parlamentu zapravlja z žalitvami, namesto da bi se spopadal z dejstvi. Ko je parlamentarka in predsednica stranke Neodvisni za Hrvaško Bruna Esih od njega zahtevala pojasnila glede marakeške deklaracije, je Plenković njene zahteve po pisanju Večernjega označil za “najnižje vrste populizma“. In kaj je bila ta “najnižja vrsta populizma”?

Hrvaška poslanka in predsednica stranke Neodvisni za Hrvaško Bruna Esih (Vir: Twitter)

Dejstvo je, da je premierju postavila jasno vprašanje, zakaj vse več držav ne želi “podpisati” oziroma s svojo prisotnostjo v Marakešu potrditi globalnega sporazuma, ki je te dni postal glavna tema v medijih po svetu. Nekaj ur kasneje je šel Plenković še korak dalje in Esihovo primerjal z nacionalsocialističnim zločincem Josephom Goebbelsom, rekoč, da bi poslanka lahko “v nekih drugih časih, v neki drugi državi kandidirala za ministrico javnega razsvetljenstva in propagande,” kar je bil Goebbelsov uradni naziv.

Zaskrbljujoče je, da hrvaški premier raje, kot da bi odgovoril na vprašanje poslanke, ki je te dni povsem na mestu, le- to ozmerja za nacistko. Nasploh je to trend, ki ga ni opaziti samo na Hrvaškem, ampak tudi drugod. Kdorkoli je pripravljen na prvo mesto postaviti svoje lastne državljane, svoje lastne rojake pred tujci iz tretjega sveta, je hitro ožigosan kot radikalec, skrajnež, fašist, nacist, ksenofob ali islamofob. A nihče ne govori o tem, kako so politiki, ki podpirajo globalni sporazum o migracijah, ki predvideva naseljevanje Evrope z milijoni migrantov iz Afrike in z Bližnjega vzhoda, izdajalci svoje domovine.

46-krat “zavezujemo se”, a vseeno nezavezujoč sporazum
Vprašanje o GSM je vsekakor na mestu, glede na nasprotujoče trditve podpornikov omenjenega sporazuma in samega besedila globalnega sporazuma. Besedilo sporazuma postavlja na laž ravno tiste, ki nam zagotavljajo, da ta sporazum nikakor ni zavezujoč. Namreč, za nek “nezavezujoč” dokument se besedna zveza “zavezujemo se” presenetljivo pojavi kar 46-krat.

Migranti (Vir: Twitter)

Voditelji svobodnega sveta se v Marakešu mogoče res ne bodo sestali, da bi karkoli podpisali, temveč samo s svojo prisotnostjo potrdili pravila novega svetovnega reda, o katerih ne želijo razpravljati v javnosti, jih pojasnjevati svojim državljanom, niti svojih odločitev, ki bodo krojile prihodnost Evrope, zagovarjati pred svojimi volivci. Razlog, zakaj se omenjeni sporazum ne podpisuje in se “zgolj” sprejema, je ravno v tem, da se vsi politiki še predobro zavedajo, da bi v nasprotnem primeru ratifikacija omenjenega dokumenta zahtevala nadvse mučno razpravo v nacionalnih parlamentih po Evropi, nekaj, česar globalistična elita po vedno večjem ogorčenju nad Istanbulsko konvencijo ni več pripravljena trpeti.

Tako so tudi trditve, da GSM ni zavezujoč, v najboljšem primeru pravljice za otroke, bolj realno pa navadne izmišljotine. Namreč, kako lahko država sprejme nek sporazum, v katerem eksplicitno piše “zavezujemo se”, in potem trdi, da slednji “ni zavezujoč”? Tu nekdo laže. Gre za uveljavitev koncepta tako imenovanega mehkega zakona, ki je v mednarodni politiki del vsakdanjika. Sprejeti dogovori mogoče niso pravno zavezujoči, a so politično zavezujoči. Sprejeti dogovor mogoče res ne diktira, kaj mora država narediti, a zato daje smernice, v skladu s katerimi bodo države vodile svojo nadaljnjo migracijsko politiko.

Ivan Šokić