fbpx

[Intervju] Minna Sundberg: “Opresivna distopija ne izgleda nujno kot spoj tehno-Hitlerja in mega-Stalina”

Risoroman Lovely People finske striparke Minne Sundberg

Minna Sundberg je 31-letna ilustratorka in ustvarjalka spletnih stripov iz Finske. Stripe je na spletu začela objavljati leta 2011, od takrat pa je tudi v knjižni obliki izšlo več knjig. Njeno delo so od samega začetka odlikovali prizori, ki so že na prvi pogled zbujali občutek topline. Navdih je pogosto črpala iz nordijske mitologije. Pozornost svetovne javnosti je pritegnila s kratkim risoromanom Lovely People (Prisrčni ljudje), ki je v središče stripa o zajčkih, ki živijo v distopičnem sistemu družbenega slovesa po vzoru Kitajske, postavil zgodbo o pregonu kristjanov. Tudi sama goreča kristjanka je zaradi tega postala tarča kulture črtanja, a ji za to ni mar.

Pogovarjali smo se z Minno Sundberg, 31-letno ilustratorko in ustvarjalko spletnih stripov iz Finske. Stripov je na spletu začela objavljati leta 2011, od takrat pa je tudi v knjižni obliki izšlo več knjig.

DEMOKRACIJA: Nam lahko poveste nekaj o sebi? S čim se ukvarjate in kako bi opisali svoje politično prepričanje?

Sundbergova: Sem 31-letnica in prihajam iz Finske. Večino svojega časa posvetim ustvarjanju umetnosti, vrtičkanju, vsake toliko grem v hribe, nedavno pa sem začela študirati teologijo. Zadnjih devet let se preživljam z risanjem neodvisnih spletnih stripov. Glede politike: moj pogled je ta čas v stanju reformacije. Pred manj kot letom dni sem življenje posvetila Kristusu in skozi branje Svetega pisma se mi je zamajalo prepričanje o veliko temeljnih stvareh, ki sem jih imela za kreposti ali pregrehe. Molim k Bogu, naj me vodi do pravilnega razumevanja dobrega v njegovih očeh.

Pred kakšnim letom bi se opisala kot stoičarka in politična nihilistka, pogovorno bi se temu reklo, da sem vzela črno tableto (»black-pilled«). V mladosti sem šla skozi ultraprogresivne nazore in idealiziranje socializma od družbeno liberalnih, vendar fiskalno konservativnih, do delno libertarnih, tehno-utopičnih, tavala sem sem in tja v iskanju nečesa stabilnega. Vendar je imela vsaka politična ideologija neko usodno pomanjkljivost, tako da sem sčasoma ugotovila, da je že v sami človeški naravi temeljna napaka. Tega sistemi ne morejo prikriti, zato sem nehala iskati nazor, ki bi mu lahko zaupala.

Risoroman Lovely People finske striparke Minne Sundberg

DEMOKRACIJA: Kako ste se začeli ukvarjati s stripi?

Sundbergova: Študirala sem grafični dizajn in med študijem sem ugotovila, da sovražim delo s strankami in bi raje ustvarjala stripe. Svojem prvi »pravi« strip A Redtail’s Dream sem delala vzporedno s študijem in ga objavljala na spletu. Z leti je strip nabral dovolj spremljevalcev (in s tem postal vir prihodka), da sem se po končanem študiju lahko posvetila izključno ustvarjanju.

DEMOKRACIJA: Ali se po kakšnem umetniku ali striparju še posebej zgledujete? Imate kakšne intelektualne vzornike?

Sundbergova: Največji striparski vzorniki so tisti iz moje mladosti: Hergé, avtor Tintina, Carl Barks in Don Rosa s stripi Racmana Jake, avtorji Asterixa pa tudi umetnost Jeana Girauda oziroma Moebiusa. Glede intelektualnih vzornikov … kot nekdanja ideološka nomadinja in nihilistka se v nobeni ideologiji nisem zadržala dovolj dolgo, da bi našla kakšnega vzornika. Ta čas sem zelo zatopljena v nauke R. C. Sproula, Johna Piperja, C. H. Spurgeona in Jeana Calvina.

DEMOKRACIJA: Vaš najnovejši risoroman Lovely People (Prisrčni ljudje) je ob izidu vzbudil veliko pozornosti. Kje ste črpali navdih zanj?

Sundbergova: Prvotni navdih sem dobila pred leti, ko sem prvič slišala za zametke sistema družbenega slovesa na Kitajskem. Pomislila sem, da bi bila to zanimiva premisa za zgodbo, ampak sem idejo takrat potisnila na stran, za v prihodnje. Glede na to, da mi idej nikoli ne zmanjka, si niti nisem predstavljala, da bo prišla na vrsto. Vendar sem se lani začela bolj zavedati elementov sistema, ki se na Zahodu že vzpostavlja, kar je znova priklicalo to idejo.

DEMOKRACIJA: To je bil precejšen preskok. Vaša prejšnja dela so bila bolj fantazijska, močno se vidi vpliv nordijske mitologije, potem pa kar naenkrat to? Kaj se je zgodilo?

Sundbergova: Moja spreobrnitev v krščanstvo. Kot ateistična striparka sem želela samo kratkočasiti ljudi in malo poživiti naše mučno tavanje skozi brezpomenski obstoj. Tako sem z ljudmi delila stvari, v katerih sem sama uživala: kulturo, mitologijo, dogodivščine, ampak brez globljega pomena. Ko sem v življenje sprejela vero, sem spoznala, da mi Bog ni dal sposobnosti in sredstev za pripovedovanje zgodb kar tako, malo za zabavo. Prejela sem dar za prenašanje informacij na poseben način in moja dolžnost je, da tega ne zapravljam.

DEMOKRACIJA: Pravzaprav je pred Lovely People prišel še večkrat nagrajeni Stand Still. Stay Silent. Nam lahko poveste, o čem govori?

Sundbergova: Seveda! To je moj najdlje trajajoči in najuspešnejši spletni strip, ki se bo končal v naslednjih poglavjih. Začela sem ga objavljati leta 2013, pripoveduje postapokaliptično pustolovsko zgodbo z elementi nordijske mitologije. Začne se z izbruhom skrivnostne pandemije, ki se najprej zdi razmeroma nenevarna, hitro pa se nevarnost stopnjuje in bolezen povzroči propad skoraj vsega človeštva, preživele ljudi (in druge sesalce) pa spremeni v mutirane pokveke. Sama zgodba sledi manjši ekspediciji iz preživelih nordijskih naselbin, vsako kulturo predstavlja vsaj en lik. Skupaj potujejo v Tihi svet, da bi našli izgubljeno znanje.

DEMOKRACIJA: Kdo je ciljna publika za Lovely People?

Sundbergova: Težko rečem. Moj prvotni cilj je bil širiti informacije o zloveščem delovanju »mehkega« sistema družbenega slovesa in spodbuditi ljudi, naj sprejmejo Boga kot svoje zavetje v težkih časih. Tako sem ciljala na ljudi, ki ne vedo kaj dosti o sistemu družbenega slovesa. Predvidevala sem, da ga bodo večinoma brale ženske zaradi ljubkega umetniškega stila, prikupnih zajčkov in treh glavnih junakinj, ampak sta spola med bralci približno enako zastopana.

Risoroman Lovely People finske striparke Minne Sundberg

DEMOKRACIJA: Kontrast med temo in stilom v Lovely People je neverjeten. Med sabo si nasprotujeta, hkrati pa se tudi dopolnjujeta. Je bila ta dvojnost med ljubkim in nežnim umetniškim stilom in distopičnimi temami že od začetka zavestna odločitev ali se je naravno razvila?

Sundbergova: Bilo je namenoma. Izhajala sem iz predpostavke, da ljudje, ki imajo raje bolj grob, temnejši stil distopične umetnosti, najverjetneje že nekaj vejo o pogostih distopičnih konceptih, kot je npr. sistem družbenega slovesa. Ljudje, ki imajo raje bolj ljubke stile umetnosti, so bili temu morda manj izpostavljeni. Nisem hotela pridigati že prepričanim.

Hotela sem tudi poudariti, da opresivna distopija ni videti nujno kot spoj tehno-Hitlerja in mega-Stalina, temveč so lahko najbolj nevarni sistemi videti kot dobri, pravični in prijetni. O tem pogosto svari Sveto pismo, denimo v drugem pismu Korinčanom 11:14-15: »Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči. Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti. Toda njihov konec bo po meri njihovih del.« Ali v Razodetju 13:11: »Nato sem videl drugo zver, ki se je vzdigovala iz zemlje: imela je dva rogova, podobna jagnjetovim, govorila pa je kakor zmaj.« Pri tem je zmaj simbol za hudiča, jagnje pa za Jezusa; navzven je torej videti kot odrešenik ter prinašalec resnice in dobrega, vendar govori pokvarjene in napačne stvari. »Mehki totalitarizem« deluje podobno.

DEMOKRACIJA: Ali mislite, da bi sistem družbenega slovesa lahko postal resničnost na Zahodu?

Sundbergova: Če se bo trend tehnomonopolov in vpletanje socialnih omrežij, nadzora in socialnega inženiringa nadaljeval, ne vidim razloga zakaj ne. Menim tudi, da bi večina ljudi to sprejela in uživala v tem, če bi sprememba prišla dovolj postopno.

DEMOKRACIJA: Kakšen je vaš pogled na kulturo črtanja? Je dobra, slaba, grda? Ste jo kdaj izkusili zaradi svojih prepričanj ali dela?

Sundbergova: To je samo novo ime za pojav, ki je enak marksisičnim konceptom »Kritike in samokritike«, ki je bil v uporabi pod Stalinom, in »javne sramotitve« pod Maom, s katerimi so ljudi imeli pod nadzorom, jih izrinili in jih prisilili, da so »priznali« svoje »zločine« proti socializmu. Če lahko vzamemo Wikipedijo kot legitimen vir, naslednji opis javnih sramotitev zelo dobro in koncizno opiše vzporednice: »Žrtev javne sramotitve je bila prisiljena v priznanje različnih zločinov pred množico ljudi, ki jo je verbalno in fizično zlorabljala, dokler ni priznala. Ti procesi so se pogosto odvijali na delovnem mestu obtoženca, včasih pa tudi na športnih stadionih, kjer so se zbrale večje množice, če je bila tarča dobro znana.«

Risoroman Lovely People finske striparke Minne Sundberg

Tako je, veliko ljudi se me je odreklo, ko sem izdala Lovely People, kolikor vem, večinoma moji oboževalci. Ampak to ni bila tako velika stvar, nikoli si nisem domišljala, da bi nekdo do mene čutil osebno zvestobo samo zato, ker mu je všeč moje delo. Poleg tega, ko sem obljubila Bogu, da bom šla po njegovi poti, sem vedela, da se bom morala odreči svojim ciljem, kot sta splošna priljubljenost in finančni uspeh. Zato sem to tudi storila. Kot pravi Jezus v evangeliju po Mateju 6:24: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«

In kot pravi Pavel v pismu Galačanom 1:10: »Koga si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik.«

DEMOKRACIJA: Kakšen je vaš pogled na kulturno vojno, ki ta čas poteka na Zahodu?

Sundbergova: Tega ne vidim toliko kot kulturne vojne kot tok spirale, ki vodi zahodno družbo navzdol. Ali katerakoli stran v katerikoli zahodnoevropski državi spodbuja ljudi, naj se vrnejo k Bogu, saj je on edina prava smer? Ne. Spiralo, ki potuje navzdol, je mogoče nagniti tako, da se zdi, kot da potuje navzgor vsakih 180 stopinj, pa četudi gre še naprej navzdol. Zdi se mi, da je ta odstavek iz pisma Rimljanom 1:21-25 primeren kot opis stanja Zahodne Evrope, takšne, kot je že dolgo časa: »Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev. Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen.«

DEMOKRACIJA: Želite še kaj sporočiti našim bralcem?

Sundbergova: Živimo v dobi narativov, trditev relativnih resnic in priložnosti za propagando množičnih občil, ki jih prej v človeški zgodovini še nismo videli. Razbrati, kaj so laži in kaj je resničnost, postaja vsako leto težje in vsak izmed nas se bo moral zasidrati na trdno točko v svojem umu, da ga ne odnese. Jaz bom trdila, da moramo verjeti Jezusovi besedi, ko trdi, da je Resnica in Vogelni kamen. Oprite se nanj: berite njegove besede in mu verjemite, ne kot »dobremu učitelju«, temveč kot to, za kar se imenuje, za Boga.

Manj pomembna stvar: ta čas delam na ideji za naslednji stripovski projekt, kjer bom združila svojo novo ljubezen do teologije z ljubeznijo do pripovedovanja zgodb skozi umetnost. To bo najbolj pozitivna zgodba doslej in zelo se veselim, da jo bom delila na spletu!

Risoroman Lovely People je v angleščini brezplačno dostopen na spletni povezavi TUKAJ.

Ivan Šokić