fbpx

Intervju z eno vodilnih osebnosti švedske desnice, Danielom Fribergom: Težava so levičarski novinarji, saj nenehno objavljajo laži in popolne izmišljije o desnici

Daniel Friberg

Švedska je danes prestolnica napadov z ročnimi granatami v Evropi in ena od prestolnic posilstev v svetu. Včasih, ko je bila etnično izključno švedska in je imela le migrante, ki so prihajali iz drugih delov Evrope, pa je bila ena najbolj varnih držav na svetu. Mislim, da za odkrivanje vzroka težav tukaj ne potrebujemo nekih sofisticiranih analiz,” je v pogovoru za Demokracijo povedal Daniel Friberg, ena vodilnih osebnosti švedske desnice in avtorjem knjige Vrnitev resnične desnice, ki je bila prevedena v štirinajst jezikov.

Daniel Friberg, rojen leta 1978 v Gothenburgu na Švedskem, je soustanovitelj in glavni izvršni direktor založbe Arktos. Študiral je ekonomijo na šoli za poslovanje, ekonomijo in pravo na gothenburški univerzi. V preteklosti je bil zaposlen kot glavni finančni uradnik, kot poslovni analitik in kot glavni izvršni direktor v švedski rudarski industriji. Je ena vodilnih osebnosti švedske desnice in avtor knjige Vrnitev resnične desnice, ki je bila prevedena v štirinajst jezikov.

Povejte nam, kdaj in kako ste prišli v stik z desnimi in identitarnimi idejami ter kdaj ste postali aktivni na desnici?
Politično sem postal ozaveščen v svojih zgodnjih najstniških letih, ko sem prišel v stik z multikulturalizmom in sprevidel, da mediji lažejo in zakrivajo negativne posledice priseljevanja. Hotel sem izvedeti, zakaj to počnejo, zato sem začel zadevo raziskovati. Začel sem brati veliko knjig, zaradi česar sem sprevidel, da nam lažejo tudi glede mnogih drugih stvari. Da bi se bojeval proti tej lažnivi agendi, sem postal politično aktiven. Najprej sem se za nekaj časa pridružil stranki Švedski demokrati, vendar pa sem se kmalu odločil, da politika ni zame. Aktivnosti, ki oblikujejo mnenja, so se mi zdele veliko bolj privlačne, zato sem nekaj let kasneje ustanovil svojo prvo knjižno založbo in revijo s temami, kot sta priseljevanje in medijska propaganda, ki sem jo delil zastonj med študenti tretjih letnikov v naših dveh največjih mestih. To je bil začetek moje kariere v metapolitiki.

Kateri avtorji in misleci so na vas najbolj vplivali?
Na začetku so name vplivali predvsem švedski avtorji, nekateri od avtorjev zunaj Švedske, ki so v mojih zgodnjih letih prav tako vplivali name, pa so Richard McCulloch, Guillaume Faye, Alain de Benoist in Pierre Krebs.

Nam lahko poveste, kako je bila ustanovljena založba Arktos?
Vse se je začelo, ko smo se jaz in še trije člani “think thanka” Motpol, novembra 2009 sešli v Aarhusu na Danskem z namenom, da bi ustanovili novo založniško hišo. Jaz sem pred tem sedem let vodil švedsko založniško hišo Nordic publishing (Nordijske publikacije), vendar pa sem tako kot moji trije kolegi iz Danske in Norveške menil, da je čas za nekaj večjega. Tako je bila tisti konec tedna rojena založba Arktos. Izbrali smo ime in logotip ter določili splošne smernice.  Takoj zatem smo začeli z agresivno strategijo vlaganja, tako da smo pridobili avtorske pravice za izdajo najpomembnejših knjig Alaina de Benoista in Guillaumea Fayea, s čimer smo si uspešno prilastili najpomembnejša dela Nove desnice kmalu po ustanovitvi založbe.

dani

Ste tudi ustanovitelj desnega “think tanka” Motpol. Povejte nam kaj več o tem.
Motpol je bil ustanovljen leta 2005, namen tega think tanka pa je bil predstaviti ideje in mislece francoske Nove desnice in zgodnjega identitarnega gibanja v skandinavskih državah. Od leta 2005 smo objavili na tisoče člankov, organizirali veliko spoznavnih druženj in pa devet letnih konferenc pod popularnim imenom Identitarne ideje. Zadnje konference, ki je bila februarja 2017 v Stockholmu, se je udeležilo skoraj 400 gostov in govorcev iz celotne Evrope in ZDA.

Pomagali ste ustanoviti tudi spletno stran Altright.com, iz katere se je kasneje razvilo gibanje Alt right oz. gibanje Alternativne desnice.
Spletna stran altright.com se je pojavila iz splošne energije in navdušenja, ki je sledilo prelomnim antiglobalističnim dogodkom, kot sta bila brexit in Trumpova zmaga, in je bila platforma za prodorne analize mladih talentiranih piscev, ki zaradi svojih nekonvencionalnih nazorov niso mogli objavljati svojih člankov drugje. Čeprav je bil projekt dobra ideja, se je sčasoma izjalovil zaradi zunanjih okoliščin. Sam sem se odločil zapustiti ta projekt in njegovo uredništvo lani spomladi.

Kaj pravzaprav predstavlja Alt-right, oz. Alternativna desnica in kako gledate danes na to gibanje?
Alternativna desnica, kot nam pove tudi ime, predstavlja resnično politično alternativo današnji propadajoči in v mnogih primerih patetični, konvencionalni desnici. Alternativno desnico ali Alt-right je težko opredeliti, saj je vedno vsebovala različne idejne tokove, zaradi česar je hkrati inovativna in težko opredeljiva. Vendar pa velja za vse vpletene, da so naveličani degeneracije v politiki in kulturi in da so zaskrbljeni glede prihodnosti evropskih etničnih skupin, hkrati pa nasprotujejo silam globalizma in poenotenju sveta. Alternativni desničarji so kritični do liberalizma, do neskončnih vojn na Bližnjem vzhodu, ki jih vodita ZDA in Evropa, ter do vse večje moči mednarodnih financ. Politični esteblišment po njihovem mnenju ni le nesposoben, temveč je v mnogih primerih tudi škodoželjen, zato iščejo rešitve za probleme, ki jih je ta esteblišment povzročil.

Ena od naših knjig »A Fair Hearing: The Alt-Right in the Words of Its Members and Leaders« (Pravično zaslišanje: Alt-desnica z besedami njenih članov in vodij) je zbirka esejev, ki se ukvarjajo posebej z ameriško Alternativno desnico. Gibanje Alt-right je predstavljalo zelo pomemben korak v ameriški politiki, saj je spremenilo narativ v Združenih državah in ustvarilo takšno vrsto populizma, ki bi bila brez tega gibanja nemogoča. Svojo, morda celo odločilno vlogo je odigralo tudi pri izvolitvi predsednika Trumpa v Belo hišo. To pa je vodilo do pojava podobnih, vendar pa razločno evropskih gibanj v Evropi. Ameriška Alternativna desnica je utrpela neuspehe in izgubila svoj zagon. Vendar pa je, čeprav se ta izraz uporablja bolj redko, kot ko je bila altright.com ustanovljena, njen vpliv danes še vedno čutiti. Zato je mogoče, da se bo, morda pod drugim imenom, znova pojavila med ameriškimi volitvami leta 2020.

Ameriška alternativna desnica je spremenila svetovni nazor mnogih ljudi tako v ZDA kot tudi v Evropi. Omogočila je politične možnosti, ki še pred petimi leti sploh niso bile mogoče, in to je odličen metapolitični dosežek.

dani1

Ste avtor knjige »The Real Right Returns« ali Vrnitev resnične desnice. V tej knjigi se zavzemate predvsem za načeli etnopluralizma in metapolitike, ki sta tudi temelja identitarne ideje. Bi lahko za naše bralce te dve načeli na kratko povzeli?
Etnopluralizem je preprosta ideja, da ima vsaka edinstvena etnična skupina pravico do samoodločanja na ozemlju, ki ji zgodovinsko pripada. Ta ideja je brez argumenta sprejeta za praktično vsako etnično skupino na tem planetu, razen za etnične skupine Zahoda; le v zahodnih državah prevladuje model multikulturalizma. Multikulturalizem pa predstavlja prepričanje, da se kulture in etnične skupine lahko in se tudi morajo svobodno mešati v liberalnih družbah, vsaka od njih pa naj bi nekako po čudežu hkrati obdržala svoje specifične tradicionalne navade in spoštovala pravice drugih, da obdržijo svoje. Etnopluralizem prepoznava absurdnost tega prepričanja, saj se bodo v liberalnih družbah različne etnične skupine vedno ukvarjale z identitetno politiko, da bi prek politike dosegle boljše pogoje za svojo etnično skupino na račun vseh drugih. Popolnoma različne etnične skupine bodo, če živijo druga ob drugi, nasilno trčile zaradi svojih nepremostljivih razlik ali pa se bodo homogenizirale druga z drugo, pri čemer pa bodo izgubile vse svoje edinstvene značilnosti. Različne etnične skupine in kulture se lahko ohranijo le na tak način, da vzdržujejo med seboj fizično razdaljo in nacionalne meje, ki jih ločujejo. To velja tako za Zahod kot tudi za vsak drug kraj na tem planetu, ter je temelj etnopluralizma  − resničnega multikulturalizma.

Metapolitika pa po drugi strani predstavlja aktivizem, katerega cilj je spreminjanje političnih nagnjenj posameznikov s spreminjanjem svetovnega nazora družbe kot celote. Strategija metapolitike, kot sem jo opisal v svoji knjigi, izhaja iz del italijanskega komunista Antonia Gramscija, ki je napisal serijo beležk, ko je bil v zaporu v fašistični Italiji. Njegov sklep je bil, da je komunizmu v Italiji spodletelo zato, ker se je ukvarjal preveč s politiko in premalo s kulturo. To spoznanje je bilo temelj razvoja Frankfurtske šole in vseh velikih sprememb, ki jih je ta šola dosegla.

Strategij in metod metapolitike se lahko poslužuje tudi desnica; to pa vključuje delovanje na mnogih različnih stopnjah. Sem spada vse od izdajanja knjig, kot jih ponuja Arktos, do snemanja in objavljanja podcastov, člankov in intervjujev, kakršen je tudi ta intervju pred vami, pa tudi do debatiranja z vašimi prijatelji in družino in ter do »trolanja« na spletu. Pomembno je predvsem to, da vsakdo najde način, da se lahko javno ali zasebno pridruži boju za odstranitev trenutnega svetovnega nazora.

Katere druge tematike še obravnavate v svoji knjigi?
V svoji knjigi pišem tudi o zatonu levice, o tem, da je nujno treba postavljati politiko pred ekonomijo, o pomembnosti evropske enotnosti na geopolitični stopnji ter o temeljnem vprašanju vlog spolov. To zadnje vprašanje je pomembno, saj bo brez velikih tradicionalnih družin Evropa izgubila demografsko tekmo in utrpela posledice še večjega vsiljenega, neevropskega množičnega priseljevanja in stalnega zmanjševanja politične teže avtohtonih evropskih etničnih skupin. Poleg tega niti moški niti ženske ne morejo doseči svojega polnega potenciala, če tega nočejo doseči kot moški in ženske z utelešenjem specifičnih vrlin svojega spola.

Katere druge knjige bi priporočili našim bralcem, ki jih bolj podrobno zanimajo ideje Nove desnice in identitarizma?
Naša založba je izdala odličen pregled desnice, knjigo mojega prijatelja in sodelavca Joakima Andersena z naslovom “Rising from the Ruins: The Right of the 21. Century” (Vzpon iz ruševin: Desnica 21. stoletja), ki jo toplo priporočam kot uvod v različne tokove sodobne desnice. Kar zadeva Novo desnico bolj specifično, je za začetek odlična knjiga Michaela O’Meare “New Culture, New Right: Anti-Liberalism in Postmodern Europe” (Nova kultura, Nova desnica: antiliberalizem v postmoderni Evropi), poleg nje pa so tu še dela ustanoviteljev Nove desnice, na primer knjiga Guillaumea Fayea “Why We Fight” (Za kaj se borimo) in trilogija Alaina de Benoista “View from the Right” (Pogled z desnice). Identitarno gibanje je s svojimi taktikami vred dobro povzeto v knjigi Markusa Willingerja “Generation Identity” (Generacija identitete). Za tiste, ki si želijo še bolj poglobiti svoje znanje o Novi desnici in z njo povezanih gibanjih, pa priporočam dela Juliusa Evole, Aleksandra Dugina in druge knjige prej omenjenih avtorjev, izmed katerih so mnoge na voljo pri naši založbi.

Kako bi opisali zdajšnjo politično situacijo na Švedskem?
Situacija, blago rečeno, sploh ni idealna. Ta čas imamo po mednarodnih standardih radikalno levičarsko, feministično, pro-LGBT, promigracijsko vlado, ki daje prioritete odprtim mejam in navideznemu moraliziranju na račun prihodnosti švedskega ljudstva. Švedska ima že skoraj tri desetletja v Evropi daleč najvišje število ne-evropskih priseljencev na prebivalca, ta novouvoženi Lumpenproletariat pa počasi spodrinja švedske volivce in tako z vsakim letom bolj otežuje švedskemu narodu uveljavljanje njegovih političnih interesov.

Ali tudi sami sodelujete s katero od političnih strank? Kakšno je vaše mnenje o konservativni stranki Švedski demokrati?
Glede na to, da so projekti, v katerih sodelujem, metapolitične narave − kar pomeni, da bi jih odkrite povezave s političnimi strankami le oslabile −, ta čas ne sodelujem z nobeno od političnih strank.

Švedski demokrati so glede na to, da gre za družbeno konservativne državljanske “civic” nacionaliste, ta čas edina relativno razumna stranka v švedskem parlamentu, ki ji z vsakimi volitvami raste podpora. Ta čas so, po anketah sodeč, druga najmočnejša stranka, ki pobere okrog 20 odstotkov glasov.

Na Švedskem je hegemonija levice in politične korektnosti zelo močna. Kako se to odraža v švedski družbi?
Švedska ima majhno število prebivalstva, le nekaj več kot deset milijonov ljudi, ki živijo v deželi z ostrim terenom in hudimi zimami. Da bi preživeli, so Švedi postali zelo medsebojno povezani, zaupljivi, dobro organizirani in ubogljivi do zakonov in pravil. Vendar pa so naši škodoželjni politiki te vrline uporabili proti nam, da bi lahko uvažali množice tujcev in cenzurirali disidentske poglede in mnenja.Tujci predstavljajo na Švedskem več kot petino prebivalstva, večina pa jih prihaja zunaj Evropske unije. Švedska je utrpela vrtoglav dvig stopnje kriminala in popoln razdor predvsem na področju urbanega življenja.

Vendar pa se zna zgoditi, da bo Švedom vse, kar je privedlo do tega, da so postali eden najbolj zlorabljenih evropskih narodov v času migrantske krize, na koncu zelo koristilo. Ko se bodo Švedi končno prebudili in dojeli, v kakšni situaciji so, jim bo njihova zmožnost, da sodelujejo, oblikujejo močne skupnosti in izpeljejo svoja dejanja do konca, pomagala znova prevzeti njihovo deželo ter njihovo narodno in etnično usodo. Za vse, ki želijo vedeti več o situaciji na Švedskem in v Zahodni Evropi, je knjiga Stephena Paxa Leonarda The Ideology of Failure: How Europe Bought Into Ideas That Will Weaken and Destroy It (Ideologija neuspeha: Kako je Evropa nasedla idejam, ki jo bodo oslabile in uničile) odličen vir informacij.

Ali je bila tudi založba Arktos kdaj deležna cenzure?
Založba Arktos je bila deležna splošne cenzure. Več velikih švedskih knjigarn je umaknilo naše knjige s svojih polic, njihovemu vzoru pa so kasneje sledile tudi nekatere knjigarne iz drugih držav. Ena od naših knjig, že omenjena »A Fair Hearing«, je bila umaknjena iz Amazona brez utemeljenega razloga, cenzurirana pa so bila tudi dela Aleksandra Dugina zaradi ameriških sankcij proti Rusiji. Smo pa tudi stalna tarča različnih skupin, ki menijo, da morajo biti vsi, ki ne razmišljajo enako kot oni, cenzurirani. Te skupine navadno niso nič drugega kot hlapci globalistov, zato pozdravljamo njihovo sovražnost, saj to pomeni, da dobro opravljamo svoje delo.

Ste imeli kdaj težave z militantnimi levičarji Antife ali z levičarskimi novinarji, ki širijo lažne novice?
Antifa je komaj navzoča na Švedskem, pravzaprav je bolj šala kot pa resna grožnja komurkoli. Arktosu niso nikoli povzročali težav. Kar pa zadeva levičarske novinarje, so ti še vedno za nas problem v tem smislu, da nenehno objavljajo laži in popolne izmišljije o desnici in o nacionalistih, vključujoč tudi mene, ter se na vse pretege trudijo proti nam podpihovati nasilje in cenzuro.

Videli bomo, koliko časa se bodo še obdržali. Glede na to, da medijskim platformam, ki širijo lažne novice, upadajo bralci ter da starejše generacije časopisov in televizijskih postaj množično, tudi zasluženo, odpuščajo levičarske novinarje, dvomim, da se bodo obdržali še dolgo. Sčasoma bodo alternativni mediji te ljudi izrinili. Edina stvar, ki bi jih lahko rešila, bi bila drakonska cenzura interneta, za katero pa sam mislim, da je neizvedljiva.

Velikokrat lahko zasledimo skrb zbujajoča poročanja iz Švedske o neredih in posilstvih, ki naraščajo sorazmerno z množičnim priseljevanjem, s katerim imate na Švedskem veliko težav. Povejte nam več o tem.
Popolnoma prav imate. Prav ti neredi so na primer viden dokaz sprememb v švedski družbi v zadnjih nekaj desetletjih. Včasih si je bilo nemogoče predstavljati odprte bitke, ki se dogajajo v švedskih mestih, in vključujejo metanje kamnov, zažiganje avtomobilov in  napade na policijo. Danes pa požiganje švedskih mest zato, ker ta ali ona migrantska skupnost ni zadovoljna s trenutnim stanjem, ni več nič nenavadnega. Šokantna je predvsem statistika posilstev; v zadnjem desetletju se je število posilstev zvišalo za 24 odstotkov. Storilci posilstev pa so v 85 odstotkih primerov neevropskega izvora. Ne pozabite, da so to uradne statistike v državi, v kateri politiki in mediji že skoraj nevrotično iščejo opravičila za takšno obnašanje priseljencev, kar pomeni, da je resnično število teh zločinov skoraj zagotovo višje.

Vendar pa nekatere stvari ne morejo ostati skrite; Švedska je danes prestolnica napadov z ročnimi granatami v Evropi in ena od prestolnic posilstev v svetu. Včasih, ko je bila etnično izključno švedska in je imela le migrante, ki so prihajali iz drugih delov Evrope, pa je bila ena najbolj varnih držav na svetu. Mislim, da za odkrivanje vzroka težav tukaj ne potrebujemo nekih sofisticiranih analiz.

Kakšni razlogi se po vašem mnenju skrivajo za navidezno noro politiko odprtih mej, za katero se zavzemajo voditelji Evropske unije?
Za politiko odprtih mej je več razlogov. Nekateri izhajajo iz resničnih skrbi; Evropa potrebuje močno ekonomijo in cvetoče gospodarstvo, da bi bila lahko politično konkurenčna na globalni stopnji. Vendar pa se Evropejce, namesto da bi jih spodbujali, naj imajo več otrok, kot jaz predlagam v svoji knjigi, nasprotno od tega nenehno spodbuja, naj nimajo otrok zaradi, iskreno rečeno, absurdnih okoljevarstvenih in ekonomskih pretvez. Tako da vprašanje demografije, ki je sicer resničen problem, predstavlja le del razlogov za politiko odprtih mej.

Večji dejavnik je pohlep kozmopolitskih globalistov, ki se zavedajo, kakšno korist bodo imeli, če bodo lahko čim večji del sveta spremenili v homogeno množico delavcev in potrošnikov. Tako počnejo vse, kar je v njihovi moči, da bi odprli evropske meje in s tem uničili naše avtohtone evropske etnične skupnosti ter izbrisali občutek vkoreninjenosti in pripadnosti. Zato sem del svoje knjige posvetil povezavi med politiko, ekonomijo in graditvijo družine. Evropa ne bo mogla preživeti v zdajšnji geopolitični situaciji, če se ne bo združila, povečala števila svojega prebivalstva skozi promoviranje zdravih evropskih družin in s silo omejila moč nadnacionalnih elit, ki skoraj popolnoma nekaznovano počnejo kar jih je volja povsod po svetu.

dani2

Kakšna bi bila po vašem mnenju najboljša rešitev, da bi preprečili množične migracije v Evropo?
Kar se tiče migracij, moramo najprej zavarovati naše meje. Velikokrat poslušamo naše politike in medije, kako nam govorijo, da se migracij preprosto ne da ustaviti. Vendar pa smo v državah, kot sta Madžarska in Italija pa tudi vaša Slovenija, videli, da politika varovanja mej ni le nemogoča, temveč je tudi zelo učinkovita. Če bi več držav, ki so destinacija za migrante, ki prihajajo zunaj EU, začelo varovati svoje meje, bi se to hitro razvedelo v Afriki in na Bližnjem vzhodu, in že to bi v veliki meri odvračalo prihodnjo migracijo v Evropo. Prav zaradi tega je metapolitika tako pomembna.

Kaj mislite, da čaka založbo Arktos v prihodnosti in kakšna bo po vašem mnenju prihodnost Švedske in Evrope?
S tem ko grozljive posledice globalističnega svetovnega nazora postajajo vse bolj jasne, začenja vse več ljudi iskati resnične alternative. Arktos je vodilna založniška hiša za knjige, ki se ukvarjajo s to tematiko, zato verjamem, da nas čaka svetla prihodnost. Če se bo stanje na Zahodu pomikalo na slabše, za kar seveda upam, da se ne bo zgodilo, bomo ostali ena redkih založb, ki so dovolj pogumne, da se iskreno in odprto posvečajo resničnim težavam naših dežel. Če pa se bo stanje končno obrnilo in bo Zahod doživel preporod, pa bomo del avantgarde, ki bo predstavljala nove vizije za obnovljeno družbo. Prihodnost Arktosa je, tako ali drugače, tesno povezana s prihodnostjo Evrope same. In tako je tudi prav.

Prav tako je mogoče, da nas čakajo temni dnevi. V mnogih delih Evrope (kot tudi v ZDA in v drugih zahodnih državah) bo skoraj gotovo prišlo do porasta nasilja, preden se bodo stvari spet obrnile na bolje, kar pa lahko privede celo do razpada držav ali do državljanske vojne, kot je Guillaume Faye predvidel v svoji zadnji knjigi »Ethnic Apocalypse: The Coming European Civil War« (Etnična apokalipsa: prihajajoča evropska državljanska vojna).

Ta čas je največje vprašanje, katera država se bo prva vnela. Glede na ekstremno visok odstotek neevropejcev in muslimanov, je Švedska ena od kandidatk. Tretjino prebivalstva v mestu Malmöju, ki je polno tako imenovanih con no-go, predstavlja  prva generacija priseljencev, s tem da statistike sploh ne štejejo njihovih otrok, ki so rojeni na Švedskem. Samo v Malmöju se govori 150 različnih jezikov. Kot si lahko predstavljate, gre za časovno bombo. Znake podobne napetosti pa lahko vidimo tudi v Londonu, Parizu, v nekaterih velikih mestih v Nemčiji in na Švedskem ter v nekaterih delih ZDA. Vendar pa bo ne glede na to, katera država bo prva, to predramilo narode Zahoda k dejstvu, da je treba nekaj storiti.

Sam sem prepričan, da se bo bojeviti duh naših narodov znova prebudil. Dolgo smo živeli v udobju, vendar pa prihajajo težki časi. Verjamem, da bomo, ko se bodo stvari zaostrile, priča vnovičnemu vzponu starih vrlin ljudstev evropskega izvora. In nihče ne more predvideti, kaj vse bomo lahko dosegli, ko bo ta dan prišel.

Hvala vam za intervju! Bi radi še kaj sporočili našim bralcem in slovenskemu narodu?
Bilo mi je v veselje! Hvala vam in vašim bralcem za to priložnost. Slovenija je na pomembni lokaciji, na južni meji srednje in zahodne Evrope. Pokazali ste neizmeren pogum, ko ste v času migrantske krize na svoji meji postavili ograjo za nadzor tako imenovane balkanske poti. To je ustvarilo pritisk na druge države, ki se nahajajo pred Slovenijo, kot sta Hrvaška in Grčija, da so naredile enako. Ko se je to dogajalo, je bila Slovenija demonizirana v osrednjih mainstream medijih, slišati je bilo lahko celo očitke, da ogrožate prihodnost Evropske unije. Vendar pa so vsi, ki iskreno ljubijo Evropo, razumeli. Glede na zadnja poročanja nameravate nadaljevati s postavljanjem ograd; vsi resnični Evropejci vam bodo ploskali zaradi vaših pro-evropskih prizadevanj v tem pogledu.

 Na žalost smo lahko skoraj prepričani, da bo prišlo do drugih migrantskih kriz z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, ki se bodo nedvomno zlile v južno in vzhodno Evropo, s čimer bodo postavile naše meje in našo voljo znova na preizkus. Sam sem prepričan, da bodo, ko pride čas, Slovenci kos tej nalogi.

Demokracija