fbpx

“Izstradani do smrti se gledajo kot opice v živalskem vrtu”

Foto: iStock

Oboroženi varnostniki so Geldyja Kyarizova vodili skozi vrata zapora Ovadan Depe v Turkmenistanu, mu z glave odstranili vrečo in dejali: ”Od tu naprej ti lahko pomaga le še bog.” Le nekaj minut kasneje so mu strah v kosti nagnali še sojetniki najbolj varovanega turkmenistanskega zapora. ”Nihče te stavbe še ni zapustil živ. Ljudje sem zgolj prihajajo,” so mu dejali že prvi dan prestajanja kazni.
 
A Kyarizov je iz zapora prišel živ. Na šest let zapora je bil obsojen, kot pravi, na podlagi neutemeljenih obtožb. Leta 2007, ko se je na vrhu države zamenjal predsednik, je bil izpuščen. Kyarizov opisuje zapor kot grozljiv prostor, zunanjo svetlobo so zaporniki videli le redko, mnogo pa jih je bilo izstradanih do točke obupa.

V petih mesecih shujšal za 40 kilogramov
”Zapornikov v tem zaporu ne mučijo z elektriko ali drugimi mučilnimi napravami. Ne, tega sploh ne potrebujejo. Ljudje so brez hrane, mučeni so z lakoto,” je povedal za rferl.org. ”Od zapornikov so ostale le še kosti in koža. Med seboj se gledajo kot opice v živalskem vrtu,” je še dodal Kyarizov.

”Za zajtrk smo dobili tanek kos kruha, ki je imel notri pesek in drobne kamenčke, zraven pa malo kaše brez mesa, olja ali maščobe. Za kosilo je bila ponavadi juha, ki je bila zgolj vroča voda z nekaj čebule ali krompirja. V zgolj petih mesecih sem izgubil kar 40 kilogramov.” 

Vrata celice odprli le ob prisotnosti treh varnostnih služb
Zapor Ovadan Depe se nahaja ob puščavi Kara-Kum, 50 kilometrov severozahodno od glavnega mesta Turkmenistana. Ime pomeni ”slikovit hrib”, kar pa je po mnenju Kyarizova zelo ironično – zapornike so namreč iz njihovih celic izpustili zgolj enkrat na teden, in sicer za sedem minut, ko so jih pospremili do kopalnic, kjer so se lahko stuširali. ”V tistih sedmih minutah na teden smo lahko preko okna videli nebo. Nihče ni videl neba v kakšnih drugih okoliščinah. Okna v celicah so tako zaščitena, da se skoznje ne vidi,” je še dodal Kyariz.

Mnogo vhodov v celice je bilo zaprtih s kovinskimi vrati, odprli pa so jih lahko le ob prisotnosti treh služb: ministrstva za notranje zadeve, KGB in preiskovalne pisarne.

''Od idealističnega mladega konjenika, do svetovno znanega vzreditelja konj do človeka, ki je preživel koncentracijsko taborišče'' Foto: geldy.co.uk

”Od idealističnega mladega konjenika, svetovno znanega vzreditelja konj do človeka, ki je preživel koncentracijsko taborišče.” Foto: geldy.co.uk

V zapor so ga premestili z vrečo na glavi
Kot je zatrdil Geldy Kyarizov, je bil obtožen zlorabe položaja brez vsakršne osnove. Po dogodku, ki ga je vlada označila kot poskus atentata na turkmenistanskega predsednika Niyazova, je bil žrtev popolnoma politično motiviranih čistk. Oblasti uradno Kyarizova niso obtožile sodelovanja pri poskusu atentata, vendar je bil vseskozi deležen pritiskov. Skoraj pet let je preživel v različnih zaporih, preden so ga poslali v zapor Ovadan Depe. ”Ko so me prepeljali v ta zapor, so mi na glavo nadeli vrečo,” se spominja Kyarizov.

Ljudje morajo spregovoriti
Kyarizov priznava, da mu je izpustitev iz zapora rešila življenje. A ker se za to ni želel javno zahvaliti novemu predsedniku države, je dobil prepoved zapuščanja Turkmenistana. Prav tako ne more dobiti službe in ima zaradi svoje kriminalne kartoteke prepoved dela v prejšnjem poklicu. Pravi, da sprememb v njihovi državi ne bo, če ljudje o tem terorju ne bodo spregovorili: ”Če ljudje ne spregovorijo, se ta teror ne bo prenehal. Jaz sem spregovoril. Ne zato, ker sem svoboden ali pogumen, temveč ker je v teh zaporih še vedno na tisoče ljudi.”

M. G.