Jugokomunisti na Korčuli med 2. svetovno vojno v jame pometali med 200 in 700 ujetnikov

Korčula (vir: twitter)

Partizani so med 2. svetovno vojno na Korčuli likvidirali med 200 in 700 ujetnikov, katerih trupla so kratko malo odvrgli v jame na otoku. O grozodejstvih partizanov, ki jih je Evropska unija izenačila z grozodejstvi nacifašizma, je nekdanji korčulski podžupan napisal več knjig.

Franko Burmas je bil še otrok, ko so se na Korčuli odvijali povojni poboji s strani partizanov. Takrat ni zares razumel, kaj se dogaja ali zakaj “naši partizani, borci proti okupatorju ubijajo” njemu “znane, mirne in neoborožene someščane”. Šele kasneje, ko se je šolal v Splitu in Zagrebu, se je zavedel zločina, ki se je zgodil na otoku.

Do poglobitve v komunistične povojne poboje ga je pripeljala njegova žena, kateri so partizani ubili očeta in strica ter ju vrgli v jamo Paklenica. V isto jamo je bil vržen tudi brat prof. dr. Zvonimirja Šeparovića. Po pisanju hrvaškega portala HKV je Burmas pisanje knjige o teh povojnih pobojih najprej predlagal ravno Šeparoviću, a se je ta zaradi zavedanja, da ne bi mogel biti objektiven, temu odrekel in delo prepustil Burmasu. Knjigi o tragediji v Paklenici na sv. Roku je sledila vrsta zbornikov, zdaj pa je končana tudi knjiga “Žrtve komunizma na Korčuli. Traganje za istinom”.

Nikomur ni bilo prizanešeno
Burmas pripoveduje, kako partizani na Korčuli niso prizanašali nikomur. “Ko sem pisal o likvidaciji dvanajstih Blačanov, sem rekel, da so bili med njimi tudi golobradi mladeniči in starejši ljudje, da so bili tako revni kot marginalizirani, tako bogati kot vplivni. Mogoče vsi niso bili moralni vzorniki niti svetniki brez greha, ampak so vsi, splošno gledano, bili daleč od kakršnegakoli greha, ki bi opravičeval smrtno kazen.” Partizani niso diskriminirali, pri njih ni bilo nobene milosti. Pobijali so nedolžne civiliste ne glede na starost, imetje, poklic ali izobrazbo. “Vsi so bili enaki glede na izmišljene obtožbe, v kvalifikaciji dela in izrečenih smrtnih kaznih. Vse je bilo nezakonito.”

Po trditvah Joška Radice v knjigi “Istine nikad dosta” so v novembru 1994 jugokomunisti na Korčuli “imeli v zaporu 145 ujetnikov s širšega dubrovniškega območja in so od tega 33 zapornikov likvidirali in odvrgli v korčulske jame”. V jame naj bi bilo vrženo med 200 in 700 ujetnikov ter še nekaj ustašev in 27 mornarjev NDH.

Montirani procesi, ki so mejili na parodijo
Še bolj strašno je dejstvo, da morilci, ki so bili zadolženi za montirane procese, niso niti vedeli, kateri organ presoja, ter so tako prava imena sodišč črtali ter pisali neveljavna. Tako imamo primere, kjer “tisti, ki je pisal obsodbo, ni vedel, kako se imenuje sodišče, ki je sodbo izreklo, in je zato prečrtal ime sodišča, ki je obstajalo v času likvidacije, in nato dopisal sodišče, ki je bilo razpuščeno pred likvidacijo”. Tako niti ne preseneča, da so bili ljudje obsojeni na podlagi laži, izmišljotin ter montiranih procesov.

Ivan Šokić