Gospodarska kriza je Kubo tekom pandemije koronavirusa potegnila na dno. To je privedlo do nevzdržnih razmer – da morajo prebivalci te komunistične enklave tudi do 12 ur čakati za nakup osnovnih živil. Poduk: nekajtedensko letovanje v tem idiličnem raju bi članom Levice zagotovo dobro delo. Toda ne v razkošnih hotelih za buržuje, ampak tisti pristni tretma za domačine (z vsemi “sladkostmi” vred). In ja, seveda so vsega krivi “zlobni” Američani. Jasno je, da le tržno gospodarstvo (z določenimi socialnimi varovalkami) nudi dostojne plače in dostojno življenje. V takšnih zdravih družbeno-gospodarskih razmerah si je mogoče privoščiti tudi kanček socializma – v eksotičnih “rezervatih” po vzoru Metelkove, podobno kot ogled tropskih živali v ZOO.
Kubanci so se tekom 60-letne vladavine totalitarnega režima privadili raznovrstnih omejitev, zlasti pomanjkanja osnovnih stvari potrebnih za življenje, denimo pitne vode in stranišč, pandemija pa je razmere še poslabšala. Kubanka Edelvis Miranda je potožila, da je morala celo noč prečakati, da si je uspela nekaj kupiti, in da jim ni lahko. Še posebej težko je priti do hrane. Kot je še navedla, je pred trgovino čakala 11 ur, poroča Jutarnji.
In ni ji bilo žal, ker je uspela pridobiti dva litra olja, dva zavoja piščanca, nekaj mletega mesa in čistilo. Jutri pa bo vse skupaj primorana ponoviti. Na Kubi so v letu 2021 beleži rekordno stopnjo inflacije – kar sedemdeset odstotkov. Potem, ko je gospodarstvo leta 2020 pričelo rahlo okrevati, se sedaj ponovno sesuva. Pomanjkanje hrane povzročata pandemija in drastično zmanjšanje uvoza v državo s preko 11 milijoni prebivalcev. Gre za krizo, ki je Kubo najbolj prizadela v zadnjih 30 letih.
Kubanci so vajeni čakanja v vrstah za skoraj vsakovrstne artikle, vse od kruha pa do zobne paste. Uvoz dobrin igra ključno vlogo. Nanj je vezanih 80 odstotkov zalog. Lani pa je bil uvoz na najnižji ravni po letu 2009. Pomanjkanje je prizadelo vse, tudi najbogatejše sloje prebivalstva, ki pogosto plačujejo ostalim, da zanje stojijo v vrstah pred trgovinami, da jim kupijo živila. Kubanci pred trgovine prihajajo s plastenkami vode, kave in celo klopmi, red pa mora pogosto vzdrževati policija.
V trgovinah primanjkuje celo mleka, ljudje pa ure čakajo v vrstah in pogosto ne dobijo ničesar
V enem primeru je bilo pred trgovino 400 kupcev, vstopiti pa je smelo le 250. Eden izmed tistih, ki so tisti dan ostali pred trgovino, je bil tudi 66-letnik Rolando Lopez. Prepričan je, da se tepta njihovo dostojanstvo. Deset let mlajša gospodinja Maria Rosabal je dejala, da je to enostavno kubanska stvarnost, in da jim ni pomoči. Še dodatno težavo pa predstavlja dejstvo, da v nekaterih trgovinah sprejemajo le tuje valute, vendar pa ameriški dolar ni več zakonita valuta in jo je izjemno težko dobiti. In trgovine, ki sprejemajo tuje valute, so običajno mnogo bolje založene.
Še eno težavo pa predstavlja dejstvo, da ljudje včasih ure in ure stojijo pred trgovino, da bi vstopili, ko ugotovijo, da sploh ni tistega po kar so prišli. V nekaterih trgovinah primanjkuje celo mleka. In ko se tovrstni izdelki znova pojavijo na policah, so v nekaj urah razprodani. Razmere so se sicer precej poslabšale že pred pandemijo, potem ko je nekdanji ameriški predsednik Donald Trump dodatno zaostril sankcije. Razmere pa je še dodatno zapletla lani uvedena monetarna reforma, ki je dvignila plače v (zlasti v javnem sektorju), hkrati pa močno povečala inflacijo.
Prav zato so kubanske oblasti uvedel nadzor – da bi vsak Kubanec imel dostop do osnovnih živil, vendar pa se najdejo posamezniki, ki razmere zlorabljajo za lastne koristi. Oblasti v Havani trdijo, da je najboljši način za reševanje trenutnih slabih razmer povečanje domače proizvodnje, zato se je gospodarstvo počasi pričelo odpirati zasebnim podjetnikom. Gre pa za proces, ki potrebuje čas in 77-letnemu Lazarju Narnju ne pomeni popolnoma ničesar. Po večurnem čakanju v vrsti je namreč odšel domov brez hrane.
Domen Mezeg