New York Times objavlja novi esej v seriji prispevkov Rdeče stoletje (Red Century) o življenju in političnem delovanju nekdanjega voditelja Sovjetske zveze, Vladimirja Lenina. Potem, ko je Boris Jelcin leta 1991 dovolil odprtje arhivov in s tem vpogled v socialno-politično zgodovino uradne Moskve, se je svet lahko pobližje spoznal s krutostjo glavnega akterja boljševistične revolucije, ki velja za levičarsko ikono in je pripravil teren za še bolj kruto Stalinovo vladavino. Rdeče stoletje opisuje stoletno zapuščino komunizma in vse umazane skrivnosti obveščevalne službe KGB.
“Nekoč sem vprašal ruskega zgodovinarja, če bomo kdaj prišli do dna arhivom obveščevalne službe KGB. Odgovoril mi je, da zagotovo. A da KGB nima samo enega dna,” piše v današnji izdaji New York Timesa kolumnist Jonathan Brent. Tajni dokumenti razkrivajo podrobnosti Stalinovega terorja, hkrati pa postavljajo tudi vprašanja, ali je Josip Visarionovič Stalin nadaljeval politiko Vladimirja Lenina, ali pa je šel v svojo smer. Gre tudi za vprašanje institucionalizacije nasilja v boljševiški kulturi in sovjetski državi.
Treba je izpostaviti, da Leninova politika in s tem politika njegove boljševiške stranke ni temeljila na terorju, vsaj na začetku ruskega revolucionarnega gibanja, ki se pravzaprav začne z manifestom “Katekizem revolucije” Sergeja Nečajeva iz leta 1869. Toda zgodba se je obrnila v letih od 1917 do 1922, ko je bilo v ekstremnih pogojih v civilni vojni ubitih sedem milijonov ljudi, več deset milijonov drugih pa je trpelo pomanjkanje hrane, varnosti in na sploh varnega zavetja.
Dokumenti razkrivajo, kako se je sovjetska država lotila spopada z revščino. Lenin je zaukazal usmrtitev več sto znanih, bogatih kulakov, ki so morali viseti na vislicah na javnih mestih, da so jih lahko videli vsi ljudje. Javno so objavili tudi njihova imena. Rablji, ki so izvajali usmrtitve, so morali biti fizično izjemno močni ljudje. “Najdite mi res močno grajene ljudi,” naj bi po poročanju NY Timesa zaukazal Lenin.
Širil je paranojo, strah in nelagodje
Eden teh sovražnikov je postal tudi Nikolaj Buharin, boljševik – veteran in urednik časnika Pravda, ki so ga aretirali februarja leta 1937, usmrtili pa marca naslednje leto. Buharin je celo pisal diktatorju Stalinu iz svoje zaporniške celice, iz pisma, ki se je ohranilo, pa je moč razbrati, kaj je Stalin naročil politbiroju, in da sam priznava svojo vlogo pri stvaritvi mašinerije, v katere kolesje se je ujel tudi sam. Zanimivo; pismo so odkrili že kmalu po Stalinovi smrti, a je javnost zanj izvedela ob razpadu Sovjetske zveze leta 1991.
NY Times piše, da je z zaključkom druge svetovne vojne tudi Stalin spoznal, da počasi peša njegovo telo, zaradi tega pa tudi njegova individualistična moč, zato je v odgovor pripravil t. i. drugi teror. Stalin je naročil mučenje političnih zapornikov, širil je paranojo, strah in nelagodje v visoki družbi ter si še naprej izmišljal sovražnike. Skozi manipulacijo je Stalin brutalno izvajal napad na lastno državo. Judovske zdravnike je lažno obtožil, da so se zarotili proti njemu in ko policisti niso dovolj hitro izsilili njihovega priznanja, jim je zagrozil, da jih bo dal obglaviti, če naloge ne izpolnejo.
Pred popolno destrukcijo je državo in svet naposled rešila šele Stalinova smrt marca leta 1953. Pet mesecev pozneje pa ja Sovjetska zveza detonirala prvo vodikovo bombo.
T. F.