V Moskvi se je 23. avgusta 1939 zgodil pomemben diplomatski preobrat, ko sta sovjetski in nacistični nemški zunanji minister Vačeslav Molotov in Joachim von Ribbentrop podpisala mirovni sporazum, v katerem sta vzpostavila desetletno premirje med Sovjetsko zvezo in nacističnim rajhom. V dodatnem “skrivnem protokolu” pa sta razdelila še vzhodno Evropo na nacistični in sovjetski del. Nacisti bi dobili Litvo in zahodno Poljsko, Sovjeti pa Finsko, Estonijo, Latvijo, vzhodno Poljsko in Bessarabijo. Teden dni po podpisanem mirovnem sporazumu se je začela druga svetovna vojna, z vdorom nacistov na Poljsko. In tako se je začela štiri desetletja trajajoča komunistična dominacija na Poljskem.
Ko je bil najhujši konflikt v zgodovini končan, so nacistični dokumenti razkrili pakt Molotov-Ribbentrop. Toda Sovjetska zveza je trdila, da je bil sporazum taktične narave in so zanikali verodostojnost teh tajnih protokolov. Tudi slovenski komunisti so nekaj časa podpirali Molotov-Ribbentrop pakt.
Konec aprila 1946 je poljski pravnik Stefan Kurowski posredoval informacije o tajnih protokolih Leonu Chainu, poljskemu komunističnemu funkcionarju, ki je bil zadolžen za komunistično zavezujočo demokratično stranko. Leta 1948 je poljsko zunanjo ministrstvo, ki takrat še ni bilo v celoti pod Sovjeti, objavilo prevod dokumenta Naci-sovjetski odnosi, ki je bil v originalu zapisan leta 1941, zapisala pa sta ga Raymond J. Sontag in James Stuart Beddie. Kmalu po tem pa je sovjetska oblast zavzela državo in prepovedala kakršno koli omembo tajnega pakta.
Leta 1960 je poljska komunistična vlada začela drezati v zadevo, ko so načrtovali skupno poljsko-sovjetsko zbirko dokumentov, povezano z drugo svetovno vojno. Poljaki so zahtevali vključitev dokumentov, ki podrobneje opisujejo zgodovino mirovnega sporazuma. Celo poljski komunistični voditelj Władysław Gomułka se je v svojem govoru leta 1962 skliceval na predvojne teritorialne sporazume, čeprav v drugačnem kontekstu. Ozemlje je označil kot njegovo.
Ustanovitev poljsko-sovjetske zgodovinske komisije
Poljski komunistični vodja Wojciech Jaruzelski se je zaradi pritiskov nato s komunističnim vodjem Sovjetske zveze Mihailom Gorbačovom dogovoril za ustanovitev skupne poljsko-sovjetske zgodovinske komisije za raziskovanje zadev v skupnem interesu. Od začetka ustanovitve je bila zgodovinska komisija za Poljake bistveno bolj pomembna kot za Sovjete. Slednji so upali, da bo majhna navidezna sprememba dovolj za sprejem v njihovi “bratski” dominaciji socialističnega bloka. Na drugi strani pa je poljski komunistični režim poskušal rešiti svojo legitimnost z dokazovanjem, da se še vedno zavzema za svoj narod. Za Poljake je bila zelo pomembna zgodovina Katynskega pokola, za katerega so, glede na anketo, ki jo je izvedel poljski komunistični režim, Poljaki vedeli.
Toda, obstoj komisije je povzročil vedno večjo razpravo o preteklosti, vključno s temami, ki jih komunistično vodstvo sploh ni sprejemalo. Na Poljskem in v Sovjetski zvezi so k propadu komunizma pripomogle predvsem svobodne razprave o zgodovini, aktualnih zadevah, politiki in socialnih problemih.
Kakšna je današnja vloga Molotov-Ribbentropovega pakta?
Danes je Molotov-Ribbentrop pakt na Poljskem in v baltskih republikah glavna orientacijska točka v zgodovinopisju in spominu na drugo svetovno vojno. Pravzaprav je mirovni pakt v Rusiji še vedno živa diplomatska tema. Danes se ljudje iz Srednje in Vzhodne Evrope dobro zavedajo, da je druga svetovna vojna posledica tega pakta. Znano je, da so bili ljudje zaradi zločinov, ki so se dogajali takrat, podrejeni štiri desetletni komunistični dominaciji.
N. Š.