Kaj vse se nam lahko zgodi v imenu multikulturizma?

Foto: Demokracija

Vemo, da so od nekdaj obstajali tatovi, ki so kradli iz žepov, torbic, aktovk, kovčkov. Žeparji. Ti so svoj nečastni poklic največkrat opravljali sami, včasih pa so se povezali v žeparske tolpe. Povsod po svetu so žeparji in to, kar jih druži, je žeparski kodeks. Nepisana pravila, koga okrasti in koga ne. Vsaj včasih je bilo tako.

V nemškem mestu Bochum-Wattenscheid pa se je zgodila do sedaj ne videna, tudi za tatiče vsega sveta amoralna, nečastna kraja. Tu je žepar napadel, okradel in poškodoval stoletno gospo, ki se je peš vračala domov z nakupov špecerije. Stoletnico je neznanec najprej obšel, nato pa napadel, ji iz rok iztrgal torbico, jo pri tem porinil na tla in zbežal. Starka je utrpela lažje fizične poškodbe, o psihičnih posledicah pa lahko samo ugibamo, čeprav je po napadu prisebno takoj poklicala policijo in policistom natančno poročala, kaj in kako se je zgodilo. Da je neznanega moškega opazila že v slaščičarni, kjer se je ustavila na sladoledu, in kasneje v trgovini in da ji je očitno sledil – visok, temnejše polti, “južnega videza” (kar je seveda evfemizem za migranta arabskega oziroma azijskega rodu, ki ga uporabljajo dominantni mediji). Policija je kasneje našla torbico, seveda brez denarja, storilca pa še iščejo.

V Nürnbergu je 21-letnico, ki se je s prijateljem po zabavi v več nočnih lokalih vračala domov, 25-letni Iračan večkrat z nožem zabodel v zgornji del telesa. Storilec je najprej napadel fanta, nato pa se je z nožem znesel še nad dekletom. Storilec in žrtvi se niso poznali, nikoli pred napadom niso bili v nikakršnem stiku, žrtvi storilca nista izzivala, žalila ali kakor koli sprovocirala, da ju je napadel. Policija je preprečila njegov beg – za zdaj je uradna različica, da gre za psihično moteno osebo, katere motiv za neizzvani napad z nožem še ni pojasnjen.

V Leipzigu policija išče dva moška, stara okrog trideset let, arabskega videza, ki sta zvečer najprej verbalno napadla 26-letno žensko, ki je na avtobusni postaji čakala na prevoz, jo začela žaliti, jo nato napadla in zvlekla na komaj osvetljeno mesto v bližini, tam pa sta jo z udarci in brcami poskušala onemogočiti in posiliti. Napadena ženska se je uspešno branila dovolj časa, da je na postajo prišel mimoidoči, kar je prestrašilo napadalca, da sta zbežala. Ženska je utrpela lažje poškodbe, policija pa napadalca še išče.

Grozljiva švedska statistika
Najnovejše ankete na Švedskem, opravljene v občini Örebro, kamor spada tudi zloglasna cona no-go Vivalla, kjer je že leta 2012 živelo 75 odstotkov migrantov, kažejo, da se skoraj polovica žensk med šestnajstim in štiriinosemdesetim letom pogosto izogne situacijam, da bi bile zunaj same, ker se bojijo, da bi bile napadene, spolno napadene, posiljene ali oropane. Švedska je po statističnih podatkih druga država na svetu po številu posilstev, tudi v najvarnejšem delu Švedske je četrtino žensk strah biti zvečer same zunaj. Švedska je prav tako na vrhu po številu vračajočih se borcev Islamske države, džihadistov. Prav Vivalla, kjer je 95 odstotkov otrok v šolah migrantov, kjer se v šolah govori 35 jezikov, naj bi bila zavetišče nasilnih islamskih klavcev, vojnih psov, ki se jim je uspelo z bojišč vrniti v varno zavetje najbolj socialne, najbolj demokratične in svoboščinam naklonjene evropske države, ki sedaj teroristom omogoča brezplačne tečaje za reintegracijo, saj želijo oblasti na miren, demokratičen način preprečiti še večjo radikalizacijo, jih »onesposobiti« za nadaljnje propagiranje in rekrutiranje novih borcev, novih klavcev. Pri tem pa ni nujno, da bodo novi borci odpotovali na bojišča daleč stran od naših oči, morda bodo raje delovali tukaj, v naših mestih in pred našimi očmi …

Migrant “očaral” socialno delavko
Otroci in ženske, najranljivejše družbene skupine so že nekaj časa žrtve migrantskega nasilja, brutalnega fizičnega in spolnega nasilja, katerih edini namen je ponižanje Evropejcev, sramotenje evropskih žensk, fizična in spolna prevlada nad evropskim človekom. Pa vendar to počnejo tudi nenasilno, na subtilnejši način, ko lovijo osamljene ženske po socialnih mrežah in socialnih ustanovah. Tak je primer 45-letne Mone in 24-letnega Hamze iz Tunizije, ki naj bi bil trgovcem z ljudmi plačal 600 evrov, da so ga na čolnu ilegalno spravili do Italije, nato pa je kot slepi potnik nadaljeval svoje potovanje do Nemčije. Ilegalni migrant je v Karlsruheju zaprosil za azil in tam očaral socialno delavko njegove starosti Mono, mater dveh sinov. Ljubimca sedaj komunicirata z internetnim prevajalnikom, zaradi njega je Mona prekinila odnose s svojima sinovoma, se odrekla svoji družini in prijateljem. A samo njej in dominantnim medijem se zdi, da gre za romantično zgodbo. V resnici je zadeva preprosta: Hamza je nezakonito prišel iz Tunizije, ki je varna država, zato nima pogojev za azil. Grozi mu deportacija, če ne najde načina, kako bi drugače poskrbel za dokumente, ki bi mu omogočili prebivanje in življenje na stroške nemške države.

Ženskam plačevali za poroko
V Belgiji in na Portugalskem je policija odkrila celo mrežo, ki je skrbela za reševanje podobnih primerov. Organizirana kriminalna tolpa je namreč plačevala ženskam, največ je bilo Portugalk, da so se poročale s Pakistanci. Okrog dvajset ljudi je na Portugalskem in v Belgiji plačevalo ženskam po nekaj tisoč evrov za njihove usluge.  Takšni »zaljubljeni pari« so se najprej na Portugalskem poročili, takoj po poroki pa so se novoporočenci preselili v Belgijo, kjer so se neveste zaposlile v lažnih belgijskih podjetjih, katerih deleže so potem kupili ženini in si s tem pridobili pogoje za prebivanje v EU. Takoj po pridobitvi dovoljenja za prebivanje so se lažna podjetja zaprla, »ubogi« novi prebivalci EU brez dela pa so začeli legalno prejemati socialno pomoč. Lažne ženičke so se po prejetem plačilu vrnile nazaj na Portugalsko in so obiskovale svoje lažne može samo takrat, ko je bilo treba kaj podpisati ali pričati. Podobne primere so zaznali tudi v Romuniji in na Poljskem, kjer so na enak način legalizirali ilegalno prispele migrante iz Indije in Nepala.

Izkoriščanje socialne pomoči
Vse večje število migrantov, ki kljub vsem izobraževanjem, pomoči, integracijskim pristopom ne delajo, ampak samo izkoriščajo socialne mehanizme evropskih držav, postaja za države same preveliko finančno breme. Finska je naredila preprost izračun in migrantom na svojem ozemlju ponudila dvakrat večjo vsoto kot doslej, 5.000 evrov, za prostovoljno vrnitev v njihove domovine. Pet tisoč evrov v gotovini ali blagu in storitvah. Finci so izračunali, da se jim to finančno izplača. Na tisoče migrantom je bila prošnja za azil zavrnjena, pa še vedno živijo na državne stroške, njihova namestitev stane finsko državo 50 evrov na dan, kar preprosto pomeni, da se strošek »nagrade« za vrnitev v domovino izplača v stotih dnevih. Pa vendar ta gesta ne bo dovolj, ker se skoraj nihče ne odloči za to. Očitno je življenje v Evropi slajše od možnosti, da dobiš denar in se vrneš tja, kjer si doma, in tam začneš ustvarjati, na novo postavljati svojo državo, svojo družbo, svojo kulturo.

Prišleki se ne želijo vrniti domov
Očitno je, da se prišleki ne želijo vrniti domov. Želijo ostati tu, vendar ne tako, da bi se prilagodili nam, naši kulturi, našim navadam, običajem, naši družbi, ki so jo ustvarili naši predniki, temveč tako, da tu, med nami, naredijo svojo družbo, vsilijo svoje navade in običaje, svojo kulturo, svojo vero. Kako drugače naj si razumen človek razlaga dejstvo, da so morale oblasti v nemškem Mainzu odvzeti dovoljenje za obratovanje muslimanskemu vrtcu, ker je razpečeval salafistično propagando, organiziral predavanja najbolj ekstremističnega verskega vodje ultrakonservativnega salafističnega gibanja Muhameda Al Arifija? V vrtcu, ki naj bi skrbel za vzgojo in učenje otrok, starih med tremi in šestimi leti, so torej uporabljali za propagando ekstremističnega gibanja, pozivali k tradicionalistični interpretaciji islama in bili v nenehnem stiku z Muslimansko bratovščino in salafističnim gibanjem.

Nekje se mora končati. Nekje moramo postaviti mejo. Mejo, ki jo moramo postaviti med svobodo prišlekov in svojo svobodo, da bi se s tem zavarovali in obvarovali. Kajti kje bo naša svoboda, če bomo popuščali vsem v imenu prav te svobode?

Demokracija