Gre za ameriški tako imenovani “izvoz”, ki se mu preudarni Evropejci želijo izogniti. Svojo pozornost so namreč pozorno posvetili razvoju “izdelkov” v ZDA in ugotovili, da je ta toksičen. Bojijo se namreč, da bo to škodilo njihovim otrokom, spodkopalo njihovo družbo in ogrozilo civilizacijo. Ne, ne gre za gensko spremenjeno hrano, Velveeto ali McDonald’s. To zavedanje je “prebudila” ponujanje ameriške “razgledanosti glede ras”. In odkrito povedano, evropski kritiki imajo prav, izpostavljajo pri New York Postu.
Francoski predsednik Emmanuel Macron in njegova ministrska ekipa grožnjo označujejo kot eksistencialno. Kot poroča New York Times, menijo, da kulturmarksizem spodbuja secesionizem. Grize nacionalno enotnost. Podpira islamizem. Napada francosko intelektualno in kulturno dediščino. Akademiki se seveda ne strinjajo. A to ni nič več presenečenje, kot tudi ni opazovati, kako se proizvajalci sintetičnih sirov postavljajo v obrambo Velveete.
Resnica je, da je teorija o prebujenju rase, ki v zadnjih letih širi svoj vpliv v ZDA, naredila veliko škode, povzročila razmah delitev in prispevala k poslabšanju in ne k izboljšanju odnosov med rasami. Vsakdo, ki bere ameriški Times, je lahko videl kako se je očrnilo priznanega dolgoletnega poročevalca Don McNeila in se ga označilo za izrekanje rasističnih komentarjev, ker naj bi ta na eni izmed šolskih ekskurzij v kontekstu odgovora 12-letnemu učencu na vprašanje, ali bi morali nekoga suspendirati zaradi snemanja videoposnetka, ki vsebuje žaljivke, kot je beseda “črnuh”.
Rasizem zamaskiran v kulturni marksizem
Toda trenutni priokus “protirasizma”, kot navaja strokovnjak John McWhorter v svoji knjigi “Novi izvoljeni”, je pravzaprav “neorasistična” konstrukcija, zasnovana tako, da ne dopušča izgovorov ali razlag. Krivda se domneva že od začetka. McWhorter piše: “Razkritje rasizma je samo po sebi bistvo, namen tega učnega načrta. Dejstvo je, da se načela, če malo premislite, medsebojno izničijo, šteje za nepomembno. To, da služijo svojemu pravemu namenu, da razkrijejo ljudi kot fanatike, je najpomembnejše – tako rekoč sveto.” Dodaja: “Vsa ta domnevna modrost temelji na ideologiji, v skladu s katero belci, ki se imenujejo naši odrešitelji, poskrbijo za to, da so črnci videti kot najbolj neumna, najšibkejša in najbolj popustljiva človeška bitja v zgodovini naše vrste in temnopolte naučijo, da belci uživajo v tem statusu in ga cenijo, da je to kar jih dela posebne.”
Za akademike, ki se igrajo besedne igre, je to zabavno. Za tolpe “prebujenih” šolarjev – ali zaposlenih v Timesu, ki jim je v zadnjem času uspelo “odrezati” vrsto najboljših avtorjev časopisa – lahko ustvari občutek izjemne moči in samo pomembnosti, poroča New York Post. Če pa ste Macron ali kateri koli razumen evropski opazovalec, ki opaža, da je v Združenih državah, v kateri se lahko igranje himne ali izobešanje zastave šteje za “žaljivo” in “problematično”, kjer so profesorji suspendirani ali se jim grozi, ker dobesedno citirajo mnenja vrhovnega sodišča in večmesečne nemire in razdejanja v nekaterih največjih ameriških mestih, kako ne bi rekli “ne hvala”?
V Franciji še vedno cenijo nacionalno identiteto
Drevo je znano po sadju, ki na njem raste, sadovi prebujenega levičarstva v ZDA pa so strupeni. Noben pošten opazovalec ne bi mogel trditi, da so naši kampusi prijaznejši, naša mesta bolj zdrava ali naše institucije bolj produktivne. Zagovorniki “teorije o zbujenosti” pravijo, da je Francija vse bolj raznolika in zato potrebuje več zavedanja o zavesti rase in zavedanja o “krivdi”, ki jih zagotavlja njihova teorija. Seveda pa je ravno zaradi povečane raznolikosti v Franciji prav, da se izognejo filozofiji rase, ki pritrdilno temelji na rasnem “izrekanju” poimenovanj, delitvi in podpiranju belske krivde.
Leta 2007 je vrhovni sodnik John Roberts zapisal, da “način za ustavitev diskriminacije na podlagi rase predstavlja ustavitev diskriminacije na podlagi rase.” Toda tak pristop je za akademike preveč preprost in enostaven in ne ponuja nobenih nagrad v obliki knjig, delavnic in donosnih nastopov “svetovalcev za raznolikost”. Neskončno zapletena shema, v kateri se predvideva domnevno belo krivdo in, da se lahko odvezo kupi – le začasno in z visokimi stroški -, je neskončno bolj zadovoljujoča za tiste, ki jo prodajajo. Toda prodaja je ena stvar. Kdo so kupci? V Ameriki so se k temu zavezale tako rekoč vse velike institucija, čeprav se zdi, da zaradi tega nobena ne cveti. Če pa Francozi tega ne kupijo, kdo jim sploh lahko očita?
Nina Žoher