fbpx

Močvirje s seznamom sovražnikov

Foto: STA

Donald Trump v resnici ni bil predsednik. Nikoli ni smel dejansko vladati. Njegova kampanja leta 2016 je bila vojna na dveh frontah, tako proti nasprotni stranki kot proti svoji lastni. Nasprotnika je premagal, vendar mu lastna stranka ni nikoli odpustila. Znotraj republikanske stranke je imel zelo malo ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati z njim, in še tisti, ki so, so večinoma le čakali na pravi trenutek, da bi zapustili administracijo in svoje dramatično pričevanje o kaosu v Beli hiši poskusili prodati medijem.

Tistim, ki so bili, kot vse kaže, resnični privrženci, kot je general Michael Flynn, so sodili. Neverjetno je, koliko nekdanjih Trumpovih svetovalcev je dejansko v zaporu, pogosto zaradi kaznivih dejanj, ki bi jih bilo zlahka mogoče preganjati tudi na drugi politični strani, pa jih nikoli niso. Trump se je soočil s preiskavo FBI svoje družine, z odpoklicem zaradi lažnih obtožb in večletnim obtoževanjem glede povezav z Rusijo, nekdanji šefi glavnih varnostnih služb pa zdaj delajo za CNN, potem ko so se odkrito zavzeli za to, da bi ga uničili. V primerih, ko je Donald Trump za vodjo katere od vladnih agencij našel človeka, ki mu je zaupal, se je hitro pokazalo, da njegovo osebje spodkopava vsak njegov poskus, da bi spremenil politiko ali – kot je obljubil Trump – izsušil močvirje. Treba je iti resnično daleč na vzhod Evrope, da srečate podobno stopnjo odprte servilnosti medijev, varnostnih služb in birokracije do ene stranke.

Trump je velik gospodarski predsednik
Poleg tega je bil kot oseba zelo neosredotočen in nagnjen k jezi, kar je odgnalo tudi nekaj ljudi, ki bi mu sicer lahko pomagali. Njegov glavni uspeh je bil na področju gospodarstva, ki deluje najbolje, ko vlada vanj najmanj posega. Zato je velik gospodarski predsednik – naredil je najmanj škode, ljudem je dovolil svobodno delati, ne da bi jih pri tem ovirala zahtevna vladna birokracija. Podobno je tudi do svojih glavnih zunanjepolitičnih uspehov prišel tako, da ni naredil ničesar – ni začenjal nobenih novih vojn ali barvnih revolucij.

Foto: epa

To se bo kmalu spremenilo. Močvirje bo kmalu dobilo svojega predsednika, Joe Biden pa je že sporočil, da ima seznam sovražnikov. Med njimi so vzhodnoevropske države, ki so izvolile konservativne vlade, kot so Poljska, Madžarska in Slovenija. Te se bodo zdaj soočile z barvnimi revolucijami, ki jih bodo financirale ZDA (na Poljskem in v Bolgariji se to že dogaja). Makedonija je svojo barvno revolucijo, ki so jo zasnovale ZDA, utrpela leta 2015. Ta barvna revolucija je vsebovala vse elemente – spodbujanje odprtih meja in nenadzorovanih migracij (v našem primeru so migranti pravkar šli skozi, vendar to ne bo primer v Sloveniji), napade na tradicionalne in družinske vrednote, napade na Cerkev in našo zgodovino, in kar je bilo najbolj izrazito, uničevanje nacionalne države. Na Makedonijo pritiskajo, naj spremeni svoje ime in nacionalno identiteto, ter jo silijo v dogovor z regionalnimi albanskimi državami, kar pomeni, da se ne bi več kvalificirala kot makedonska država. Vse so navdihnili radikalni levi produkti hudih bolezni ameriških univerz in kmalu bomo videli njihove učinke na ZDA.

Cvetin Čilimanov