Nemško škofijo Essen vodi modernistični škof Franz-Josef Overbeck, ki slovi po tem, da podpira homoseksualne poroke, teorijo spolov in žensko duhovništvo. Na spletu je škofija objavila štiri filme. Gre za projekt pri katerem so sodelovali njeni zaposleni, duhovščina in laiki, ki so v filmih zahtevali spremembo cerkvenega nauka in prakse.
Nemško škofijo Essen od leta 2009 vodi škof Franz-Josef Overbeck. Gre za enega izmed najbolj gorečih nemških modernistov, ki povsem odkrito zagovarja korenite spremembe v cerkvi, predvsem tiste, ki se nanašajo na cerkveni nauk in prakso. V lanskem letu je prav on napovedal, da po Amazonski sinodi, ki jo je v veliki meri sooblikoval, v Cerkvi ne bo nič več tako kot je bilo. Sedaj pa je omenjena nemška škofija objavila štiri filme. Pri tem projektu so sodelovali škofijski delavci in sodelavci, duhovniki in laiki. Ukvarjajo se z enakimi vprašanji, s katerimi se ukvarja že sinodalna pot: oblasti v cerkvi, duhovništva, spolne morale in vloge žensk. Za vsa ta področja nastopajoči v filmih zahtevajo revolucionarne spremembe, poroča pch24.
V filmih se med drugim pojavlja homoseksualec, ki že leta dela v škofiji in trdi, da ima moža ter želi, da bi Cerkev to priznala. Za njim je “na sporedu” lezbijka, ki že leta živi v svobodni zvezi skupaj z žensko. Tudi ona si prizadeva, da bi Cerkev sprejela njen življenjski slog. Preostale osebe pa si prizadevajo za sprejetje t. i. “tretjega spola”, zatem pa tudi sprejetja teorije spola kot resnice. Obenem se pojavljajo tudi predlogi po priznanju cerkvenih ločitev. Ena izmed žensk ob tem izraža upanje, da se bo cerkvena spolna morala razvijala v smeri “odnosne etike”, tako da spol, spolnost ali razmerja ne bi bili odločujoči za dve osebi, ki živita skupaj, ampak bi imela pomen samo še njihova iskrena vzajemna ljubezen, ki ima svoj izvor v Bogu.
V filmu nastopajoči kritizirajo Cerkev, da daje ljudem moralne prepovedi in zapovedi. Eden izmed duhovnikov govori, da tako ne gre več naprej, saj si ljudje tega ne želijo, Cerkev pa bi morala spoštovati posameznikovo svobodo. Ženske v filmih obenem prepričujejo gledalce, da so diskriminirane, ker ne morejo prejeti diakonskega in duhovniškega posvečenja. Želijo si, da bi bilo drugače, ker brez tega ne bo enakopravnosti. Obenem se nastopajoči v filmih zavzemajo, da bi oblast v Cerkvi v precejšnji meri predali v roke laikov. Vendar pa zahteve v filmih niso specifika škofije Essen, ampak simbolizirajo pričakovanja večine nemških škofov in laikov, ki so udeleženi na sinodalni poti. Pripravljalni dokumenti sinodalne poti podajajo zelo podobne predloge tem, ki so opisani zgoraj. Nemci ob tem upajo, da bodo po koncu sinodalne poti, predložili svoje predloge za sprememb v Cerkvi na sinodi škofov v Vatikanu. Na ta način želijo predlagati svoj model sprememb in razvoja Cerkve po celem svetu.
V preteklosti pa smo že pisali o sedmih tipih levičarjev. Med njimi se nahaja tudi verni tip levičarja, ki hodi v Cerkev in prejema zakramente, obenem pa zagovarja številna načela, ki se jih skupno označuje kot “kulturni marksizem”. Gre za krščanskega socialista, ki podpira žensko duhovništvo in ne nasprotuje gejevskim porokam, zelo so naklonjeni tudi multikulturnosti, saj menijo, da morajo biti kristjani do migrantov sočutni in da je njihova dolžnost, da odprejo svoje srce in svoje denarnice. So goreči podporniki svojega idola, papeža Frančiška, ki pridiga o socialni pravičnosti, prerazdelitvi bogastva in poziva svoje ovčice, naj medse sprejmejo begunce, ki pridejo v njihove države po boljše življenje. Čeprav živijo na videz mirno in skromno življenje, si nadvse želijo moči in ugleda, tudi za ceno, da se odpovedo tipu kristjana in preidejo v drug tip levičarja. O delavstvu govorijo skoraj lirično, ciljajo na socialno pravičnost in povzdigujejo enakost, a ko pride ta tip levičarja v situacijo, ko mora dati prednost ali vplivnemu človeku ali povsem običajni osebi, se odloči za tistega, ki ima večjo moč od njega. V tem pogledu so tipični “kolesarji”, ki se klanjajo tako cerkveni kot posvetni oblasti in tlačijo navzdol.
Domen Mezeg