Čeprav smo sredi epidemije, se velikokrat zdi, da Ustavno sodišče RS na podlagi razsodb varovanju ene najbolj dragocenih in varovanih ustavnih vrednot – življenja in zdravja ljudi ne daje absolutne prednosti. V zadnjih mesecih je sodišče namreč dajalo prednost ustavni pravici do gibanja, združevanja in zbiranja pred pravico do zdravja in življenja ter s tem dalo veter v krila vsem zanikovalcem virusa in drugim, ki ne spoštujejo epidemioloških ukrepov. V Nemčiji je zgodba očitno drugačna, saj je tamkajšnje ustavno sodišče covidne ukrepe spoznalo za ustavnoskladne.
Nemško ustavno sodišče je sprejelo odločitev, da so covidni ukrepi ustavnoskladni. Pri čemer je po besedah ustavnega pravnika ddr. Klemna Jakliča poudarilo, da gre za varstvo najvišjih ustavnih vrednot življenja in zdravja sredi neposredne grožnje in dodalo, da mora biti ustavnosodna presoja na tem področju ustrezno zadržana.
Glavna poudarka iz današnje odločbe nemškega US, ki je Covid ukrepe spoznalo za ustavnoskladne: 1. gre za varstvo najvišjih ustavnih vrednot življenja in zdravja sredi neposredne grožnje 2. Ustavnosodna presoja na tem področju mora biti ustrezno zadržana. https://t.co/uAPfqDMIa1
— Klemen Jaklič (@kjaklic) November 30, 2021
Omejitve predstavljajo koncept zaščite
Omejitev izstopa in stikov je bila po mnenju sodišča del zakonodajnega koncepta zaščite. To je v celoti služilo varovanju življenja in zdravja ter ohranjanju delujočega zdravstvenega sistema kot najpomembnejše skrbi za skupno dobro. Omejitve stikov so bile po njihovih besedah tudi sorazmerne. Služile so ustavno legitimnim namenom, ki jih je zakonodajalec želel doseči pri izpolnjevanju obveznosti varstva temeljnih pravic, so bile za dosego teh namenov v ustavnopravnem smislu primerne in nujne ter z njimi niso bile nesorazmerne. Omejitev stikov je predstavljala nujen ukrep za zaščito življenja in zdravja ter za ohranjanje delujočega zdravstvenega sistema tudi v ustavnem smislu. Po navedbah nemškega ustavnega sodišča bi bile omejitve stikov neustavne, če bi bile na voljo druge, ki bi bile po svoji učinkovitosti očitno podobne omejitvam stikov v svoji konkretni obliki, vendar manj omejevalne glede zadevnih temeljnih pravic. Vendar pa glede na razpoložljivo znanje ob sprejetju zakona o prenosljivosti virusa in možnostih preprečevanja njegovega širjenja ni ustavnega ugovora, da zakonodajalec ni razmislil o možnih blažjih sredstvih, ki bi privedla do enakega rezultata.
Sodišče je navedlo, da so bile omejitve stikov tudi v ožjem pomenu sorazmerne. To predpostavlja, da zasledovani namen z ukrepom in pričakovano doseganje namena nista nesorazmerna z resnostjo posega. Naloga zakonodajalca je, da pretehta obseg in težo posega v temeljne pravice na eni strani s pomenom ureditve za doseganje legitimnih ciljev na drugi strani, navajajo. Za izpolnjevanje prepovedi pretiravanja morajo biti interesi skupnega dobrega toliko pomembnejši, čim bolj občutljivo je ogrožena svoboda posameznika. Nasprotno pa postaja zakonodajni ukrep toliko bolj nujen, večje so slabosti in nevarnosti, ki lahko nastanejo pri popolnoma svobodnem uveljavljanju temeljnih pravic. Zakonodajalec je temu pritrdil. Z omejitvami stikov je zasledoval cilje javnega interesa izjemnega pomena. Po besedah sodišča je zakonodajalec želel na ta način zaščititi življenje in zdravje ljudi, kar je tudi dolžan storiti po 2. odstavku 2. člena 1. točke temeljnega zakona. Zaradi dejanskega stanja ob sprejetju zakona je lahko domneval, da je bilo potrebno za namene zaščite še posebej nujno ukrepati.
Čeprav je omejitev izstopa posegla v pravico do svobodnega gibanja in tudi v temeljno družinsko pravico in svobodo organiziranja zakonske zveze (izstopne omejitve so prepovedale svobodno organiziranje družinskih in partnerskih srečanj) sodišče poudarja, da je bila uredba formalno in materialno ustavna. Zvezna vlada je imela tudi zakonodajno pristojnost za omejitve izstopa. Omejitev izstopa, za katere veljajo globe, je namreč izpolnjevala zahtevo po določnosti in jasnosti standardov. Tudi tu izbira samourejevalnega zakona ni bila ustavno sporna. Prav tako sodišče pravi, da je omejitev izstopa kot del celovitega varstvenega koncepta služila ustavno legitimnemu namenu varovanja življenja in zdravja ljudi. Sodišče je prepričano, da je bila omejitev primerna in potrebna za uresničevanje tega namena v ustavnopravnem smislu.
Nina Žoher