Južni Sudan v teh dneh praznuje 5. obletnico neodvisnosti. Po petih desetletjih konfliktov s severom so postali neodvisni, a bolj na papirju, realnost je še vedno precej napeta. Južno sudansko zastavo so prvič uradno dvignili v Džubi. Za zaščito domorodskih ljudi v Nubskih gorah nesebično skrbi tudi Tomo Križnar, humanitarec in aktivist.
Mlada država, a veliko težav. Ima približno devet milijonov prebivalcev, večina revnih in brez izobrazbe. Znotraj meja Južnega Sudana še vedno potekajo spopadi na z nafto bogatem spornem mejnem območju Abjej, v Darfurju poteka divja državljanska vojna, islamisti brez milosti iztrebljajo Nube v gorah v Južnem Kardofanu, z nafto bogati pokrajini blizu nove meje med Sudanoma, ki je ostala v rokah severa.
Sudan je “nevarna država”
Tomo Križnar je večkrat na lastne oči videl kaj se tam dogaja in še vztraja, da je potrebno tem ljudem priskočiti na pomoč, ne glede na posledice. Nazadnje je kazen za svojo požrtvovalnost dobil pred kratkim, ko je bil zaprt več kot teden dni, spustili pa so ga šele po diplomatskem posredovanju. Takrat je pojasnil, da je do zapletov prišlo predvsem zaradi samovolje lokalnega vladnega agenta.
Dokumentarni filmi, da bi svet vedel in videl
Temu namreč dovoljenje, s katerim je Križnar po Južnem Sudanu in z raznimi prevoznimi sredstvi prepotoval več kot 1500 kilometrov, ni več ustrezalo in se je pač odzval značilno za lokalne samopašneže. Križnar se tej, po njegovem, katastrofalni politiki, z ekipo zoperstavlja s produkcijo dokumentarnih filmov (Dar Fur – Vojna za vodo, Oči in ušesa boga – video nadzor Sudana … ) in vzgajanjem in opremljanjem domačinov z digitalno tehnologijo in satelitskimi povezavami na svetovni splet.
To, da mora ta mlada država še marsikaj razčistiti, dokazujejo tudi spopadi v zadnjih dneh. Med drugim je prišlo tudi do zelo hudih bojev med nekdanjimi uporniki in vladnimi vojaki, in to le kratek čas za tem, ko je v obstreljevanju umrlo okoli 150 borcev.
Barbara Pirh