Greenpeace uporablja boljševistične metode ustvarjanja “neoseb”. Nekdanje člane, ki so se razšli z gibanjem, briše iz svoje zgodovine oziroma zmanjšuje njihovo vlogo. Radikalna okoljevarstvena skupina je postala nasprotje vsega, za kar so se ustanovitelji zavzemali.
Prejšnji teden je okoljevarstvena skupina Greenpeace na Twitterju izlila svoj gnev na Patricka Moora, enega od ustanoviteljev skupine, ki se je že davno razšel z njimi, ker se je po njegovem gibanje začelo spreminjati v tisto, čemur so ustanovitelji v bistvu nasprotovali. Moore je v začetku meseca, o tem smo poročali v zadnji številki Demokracije, označil globalno segrevanje planeta za največjo prevaro v zgodovini, propagando okoljevarstvenikov pa je označil za strupeno mešanico politike, ideologije in religije, ki širi strah in krivdo. “Ogljikov dioksid je hrana za življenje, ni samo onesnaževalec,” je dejal Moore in dodal, da raven ogljikovega dioksida v zemeljski atmosferi pada že od ledene dobe dalje in ga je komaj dovolj za vse življenje na planetu.
Dejal je, da so Greenpeace pred 50 leti organizirali zaradi protesta proti jedrski oboroževalni tekmi, danes pa so okoljevarstveniki orodje v rokah politike, in označil okoljevarstveni program ameriških demokratov “Green New Deal” kot bedast politični dokument.
Gneven napad
Besni napad Geenpeacea je sprožil ameriški predsednik Donald Trump, ki je (kaj hujšega!) citiral Moora v enem svojih “čivkov” na socialnih omrežjih. Greenpeace, ki uradno podpira dokument “Green New Deal”, katerega avtorica je zmedena “demokratična socialistka” in novopečena poslanka ameriškega zveznega kongresa Alexandria Ocasio Cortez, je tako napadel Moora, češ da je “plačani lobist” in zatorej pristranski ter da ne predstavlja organizacije Greenpeace, česar Moore nikoli ni trdil, saj je izrazil le svoje mnenje o gibanju in o omenjenem dokumentu. Greenpeace je šel v svojem gnevu nato še nekoliko dlje in razglasil, da Moore nikoli ni bil med soustanovitelji gibanja, češ da je bil “samo” eden naključnih članov, tako rekoč naključni občasni sopotnik.
Greenpeace je postal globalna korporacija
Moore je dejal, da seveda ni mogoče natančno določiti, komu je dejansko prvemu prišlo na misel, da bi protestirali proti jedrskim poskusom, vendar je bil med organizatorji prvega protesta, ki je zapisal Greenpeace v zgodovino, torej je soustanovitelj. Poleg tega je petnajst let vodil Greenpeace v Kanadi in bil eden ključnih članov pri razvoju gibanja v svetovnega, dokler leta 1986 Greenpeacea ni zapustil. Odšel pa je zato, ker je postal globalna korporacija ter za nameček še preveč radikalna in fanatična za njegov okus. Prav v tistem času, se pravi sredi osemdesetih let, je francoski raziskovalni novinar objavil razkritje, da Greenpeace porabi več kot dve tretjini donacij za delovanje aparata in bogate plače svojih (predvsem vodilnih) uslužbencev, več kot četrtina denarja pa gre v preplačan propagandni in učni material, katerega avtorji so sorodniki ali osebni prijatelji vodstva organizacije. Samo šest odstotkov gre za dejanske “akcije”, in še to v glavnem za organiziranje demonstracij po zahodnih mestih. Za dejansko reševanje planeta, ogroženih vrst ipd. pa denarja zmanjka, kar dokazuje, da je imel Moore prav, ko je izstopil zaradi “korporativizma” Greenpeacea.
Boljševistične metode
Prav pa je imel tudi glede fanatične radikalizacije. Greenpeace, ki ga je še do leta 2007 uvrščal med ustanovne člane, je začel sistematično brisati Moora (in nekatere druge nekdanje člane) iz svoje zgodovine. Očitno se Greenpeace zgleduje po komunističnih režimih, še posebno po Sovjetski zvezi, kjer so tiste, ki so padli v nemilost, spremenili v “neosebe” in jih sistematično izbrisali iz vseh publikacij; šli so tako daleč, da so retuširali fotografije, na katerih so bili, da bi tako popolnoma zabrisali, da so sploh kdaj obstajali.
Bogdan Sajovic, Demokracija