Levičarski cenzorji so se tokrat lotili popravljanja/potvarjanja besedil pokojnega britanskega pisatelja Dahla. Do nedavnega se je zdelo, da so njegove zgodbe večne, dokler se niso našli “prebujenci”, da bi tekste “modernizirali” (berite: deformirali).
Doslej je veljalo nenapisano pravilo, da se izvirnih besedil pisateljev ne spreminja. V dobi “prebujenstva” pa se tudi ta nenapisana norma spreminja. Dahlov založnik Puffin pripravlja novo izdajo knjižnih del Roalda Dahla, v katerih si je privoščil na stotine sprememb izvirnega besedila. Odstranjenih je bilo večje število Dahlovih barvitih opisov, liki pa so postali manj groteskni. Namen je bil Dahlove zgodbe narediti bolj “vključujoče”. V svobodnih kulturah sicer velja, da je piscem dovoljeno biti žaljiv, barvit in celo grotesken v svojih opisih … ne da bi po njihovi smrti prihajalo do sprememb izvornih besedil. Po besedah dotičnega založnika naj bi bilo revidiranje Dahlovih besedil v prihodnje kar stalnica, poroča National Review.
Skupina “občutljivih” bralcev bo redno analizirala jezik, da bi ugotovila, ali je še vedno ustrezen in bodo bralci v branju še naprej lahko uživali. Gre za izjemno aroganco in totalitaren pristop, pravzaprav povsem partijski cenzorski koncept. Nobenega dokaza ni, da bralci ne bi uživali v branju Dahlovih besedil, kakršna smo poznali do njegove smrti. Nekateri skušajo tovrstno početje opravičiti, rekoč da gre za spremembe posameznih besed. V resnici gre za “samo za nekaj besed”, ki jih je napisal največji genij v zgodovini otroške literature. In teh “samo nekaj besed” ni mogoče ločiti od konteksta, saj niso vse besede enake. Res pa je, da je Dahl sam spreminjal lastna besedila v določenih življenjskih obdobjih … Toda to še ne daje dovoljenja drugim, da bi spreminjali njegova avtorska dela po njegovi smrti.
Časi se lahko spreminjajo, ne pa tudi Dahlovi knjižni liki. Med mnogimi izločenimi besedami iz njegovih knjižnih del se najdejo takšne, kot je “debel”, “grd” in “nor”. To je problematično, saj so liki, ki jih te besede opisujejo, že po naravi debeli, grdi in nori. Prav te besede pa izpostavljajo tisti, ki zagovarjajo tovrstne “popravke”. Dahl je s točno določenimi besedami opisal zunanjost likov. Nobene druge besede jih ne morejo nadomestiti. Hkrati so se spremembe izvornih Dahlovih tekstov izkazale za izjemno slabe. Vrh vsega tisti, ki se lotevajo popravljanja Dahlovih besedil, niso umetniki. Prej gre za ljudi, ki se radi pohvalijo, da delajo v založništvu, vendar ne zmorejo kreativnega razmišljanja niti niso uredniki.
Domen Mezeg