Novi terorizem: Planila sta v pisarno in ubila 11 ljudi, nato še policista na ulici

Svinčnik - simbol sočustvovanja po napadih na Charlie Hebdo (foto: epa).

Minilo je eno leto, odkar sta dva islamska skrajneža planila v pisarno francoske satirične revije Charlie Hebdo in ubila 11 ljudi, nato pa na ulici zunaj streljala še na policista in ga ubila. V naslednjih dveh dneh je bilo v usklajenih napadih ubitih še 5 ljudi, od tega 4 med obleganjem judovskega supermarketa na vzhodu Pariza.

Če na naslovnici izdaje Charlie Hebdo ob obletnici obstaja sporočilo, se zdi, da izraža, da se ni nič spremenilo. “Morilec je še vedno tam,” pravi napis, medtem ko karikatura prikazuje bradati lik Boga, s kalašnikovko na hrbtu in s plaščem, poškropljenim s krvjo. Sporočilo: Charlie Hebdo je še vedno živ, še vedno se tiska, še vedno ruši tabuje in še vedno je glavni cilj njegove satire organizirana religija, poroča BBC.

“Ne verjamem, da se je kaj spremenilo od 7. januarja, razen praznina, ki jo trpimo,” je povedal odgovorni urednik revije Gerard Biard. “Pogrešamo ljudi, prijatelje, talent, vendar skušamo ohraniti isti duh. Mislim, da nam je uspelo.”

Vendar so se nekatere stvari v Franciji zagotovo spremenile. Vrnitev na delo po božičnem premoru ta teden je bil prežet z nelagodjem, nad začetkom novega leta visi temen oblak spomina.

Foto: Twitter

Naslovnica leto ni po napadu (foto: Twitter).

“Živijo v temi”
Ekipi Charlie Hebdo so grozili s smrtjo že skoraj desetletje pred lanskimi napadi. To se ni kaj dosti spremenilo, spremenil pa se je odgovor – ob grožnjah se nihče več ne smeji.

Revija se še vedno tiska, vendar se je morala preseliti v nove, bolj varne prostore. Varnostniki zdaj člane osebja spremljajo na delo, intervjuje in spet nazaj domov. “Živijo pri zagrnjenih zavesah, živijo v temi,” je povedal urednik nekega časopisa, ki je blizu ekipi.

In prišlo je do sprememb tudi v sami reviji. Glavna karikaturista Riss in Luz sta lani povedala, da ne bosta več risala preroka Mohameda. Po tistem je Luz revijo zapustil, češ da je preveč težko nadaljevati brez svojih umorjenih kolegov.

Urednik Gerard Biard pravi, da se je revija pojavila kot mednarodni simbol in s tem s seboj prinesla sveže kritike svojega provokativnega in kontroverznega tona. Veliko ljudi zahteva, da bi morali imeti več spoštovanja do stališč – in prepričanj – drugih. A Biard pravi: “Tisto, čemur veliko ljudi pravi spoštovanje, je samo strah. Poskus, da bi za te bombne napade, uboje, streljanje našli razloge, je kot, da bi poskušali prešteti zvezde v vesolju. Totalitarizem ne potrebuje razloga, da bi bil tukaj. Ljudje lahko to razumejo, vendar to ne prežene strahu.”

Spreminjanje odnosa
Razprava o tem, kako s tem strahom ravnati, se je po še bolj krvavih pariških napadih v novembru, v katerih je bilo ubitih 130 ljudi, ponovno sprožila.

Javnomnenjske raziskave, izvedene kmalu za tem, so pokazale, da je bilo več kot 90 odstotkov francoske javnosti za podaljšanje izrednega stanja in hišnega pripora radikalnih osumljencev. Tudi kar za 20 odstotkov več je bilo tistih, ki so podprli zračne napade proti tako imenovani Islamski državi v Siriji. Deset mesecev po napadih na Charlie Hebdo je bil Pariz zopet tarča.

Napis, ki je obkrožil svet - Jaz sem Charlie (foto: epa).

Napis, ki je obkrožil svet – Jaz sem Charlie (foto: epa).

Dva napada – januarja in novembra – sta zagotovila, da je varnost v Franciji ostala na zelo visoki ravni. Na ulicah v državi je trenutno razporejenih okoli 11 tisoč vojakov, od tega jih je več kot polovica v Parizu, število uslužbencev policije pa je poskočilo za tretjino, in sicer na 80 tisoč.

Ta teden je neki Parižan na ulici povedal, da se na strateških mestih, kot so na primer postaje, počuti bolj varnega. “V Franciji,” je dejal, “je varnost pred svobodo, v Angliji pa mislim, da je svoboda pred varnostjo.”

“Pravkar sem se po dveh letih vrnil v Pariz,” je rekel drugi, “tako da je čudno, ker je veliko vojakov in varnostnikov v trgovinah, vendar ne moreš prenehati živeti svojega življenja.”

Novi terorizem
Kakšne lekcije so dobili Francozi in kako so se z njimi spopadli? Na to je kljub vsemu letelo kar nekaj kritik.

Xavier Raufer, strokovnjak za terorizem v Nacionalnem centru za znanstvene raziskave (CNRS), je francosko vlado opozoril, da je treba spremeniti način, s katerim se loteva trenutnih groženj. Po streljanju Mohameda Meraha v Toulousu pred štirimi leti je povedal, da ni bilo nobenega opravičila, da niso pričakovali tragedije, ki se je zgodila v preteklem letu.

“Od leta 2012 smo imeli popolnoma novo obliko terorizma,” je povedal Raufer. “Majhne skupine ljudi – delno gangsterske, delno teroristične – se vrnejo v islam ali spreobrnejo v muslimansko vero in začnejo nastavljati bombe. Ampak to se zgodi tako hitro. Fantje naredijo samomor v imenu islama, ne da bi kdaj prebrali Koran. To je proces s svetlobno hitrostjo in tega pred 10 leti ni bilo.”

Hitrost, s katero se lahko nepomembni kriminalci spremenijo v – po besedah ​​gospoda Rauferja – “človeške bombe”, je eden največjih izzivov za Francijo in druge evropske države.

Varnostne službe, pravi, so obtičale v miselnosti, kjer je sovražnik elitna tarča kot Osama bin Laden, v resnici pa so bodoči teroristi mladi moški in ženske, kot so bratje Kouachi (v ozadju napada na Charlie Hebdo) ali bratje Abdeslam (vpleteni v novembrske napade), ki živijo na obrobju evropskih mest.

Osebna izpoved preživele: “Jezna sem na Francijo”
Ko je Francija leto začela s spominom na januarske napade, je ena izmed preživelih v obleganju v judovskem supermarketu HyperCacher francoskim medijem pripovedovala o lastnem okrevanju in stroških po drugem, še hujšem napadu na Francijo. Zarie je delala na blagajni v supermarketu, ko je prišel oboroženi Amedy Coulibaly. Še preden so jo v strelskem ognju rešile varnostne sile, je morala nekaj ur gledati, kako je ustrelil nekatere izmed talcev.

Po novembrskih napadih je dejala: “Vse se je spet začelo. Bilo je, kot bi bila že drugič talka.”

Zarie je bila doma dva tedna zaprta, saj se je bala, da jo bodo, če si bo upala ven po francosko štruco, ubili. “Jezna sem na Francijo,” je povedala. “Kot da januarja lani ni bilo dovolj smrtnih žrtev, smo morali čakati, da umre še na desetine drugih, da se končno zavemo nevarnosti terorizma. Nobenega zaupanja nimam več.”

Valovi napadov se v zadnjem letu širijo skozi Francijo in mečejo senco na najrazličnejša vprašanja, kot so priseljevanje in regulacija interneta. In spreminjajo nekaj tudi v skrivnem življenju v državi – občutek med mnogimi tukaj, da te bitke z ekstremizmom, zraslim na domačih tleh, še ni konec in da Francija vstopa v novo dobo.

“Eno leto so mi ljudje govorili, da se to ne bo nikoli več ponovilo,” pravi Zarie, “ampak jaz jim ne morem več verjeti.”

 

M. K.