Pravzaprav nihče ne ve natanko, kakšne posledice bo imela kriza zaradi koronavirusa na globalno populacijo. Lahko si le domišljamo in poskušamo ustvarjati prognoze. Še najbolj gre zaupati znanstvenikom. Sicer obstaja več scenarijev – od “nove normalnosti” do katastrofe.
Nihče ne more zares vedeti, kako bo videti svet, ko nam bo uspelo za silo “spraviti na vajeti” koronavirus. Zaenkrat je dobre prognoze težko najti. V naslednjih mesecih in letih nas bodo posledice pandemije prisilile, da se bomo odpovedali številnim ugodnostim in načinu življenja, ki smo ga bili vajeni živeti do pričetka krize. Še zlasti gospodarska kriza bi lahko močno prizadela svetovno prebivalstvo. Najprej bodo krizo občutile gospodarske panoge, ki se ukvarjajo s storitvami, nato trgovina, naposled pa bodo posledice občutili še proizvajalci, poroča POLSKA.
Vsekakor na svetu ne bo nikogar, ki ga posledice krize ne bi prizadele. Največ odgovorov nam sicer lahko priskrbijo znanstveniki. Številni raziskovalci se v tem trenutku ukvarjajo z razvijanjem učinkovitega cepiva oziroma zdravila. Vendar pa doslej ni znano, kako uspešen bo tovrsten podvig. Tudi če bo stvar uspela, bo minilo še precej časa, preden bo cepivo ali zdravilo dostopno večini ljudi, verjetno mesece. Prej kot na začetku prihodnjega leta to verjetno ne bo mogoče.
Potrebno je iznajti ustrezne molekularne teste in izboljšati serološke teste
V boju z virusom bi lahko zelo pomagale izboljšave testov za njegovo odkrivanje, na primer iznajdba molekularnih testov, ki bi delovali takoj, ali vsaj zelo hitro. To bi vsekakor zelo olajšalo zajezitev nadaljnjega širjenja novega virusa. Tudi serološke teste je še mogoče izboljšati. V tem trenutku si znanstveniki niso na jasnem, kako velik del prebivalstva je okužen, saj so mnogi brez vidnih simptomov. Po dosedanjih raziskavah se sklepa, da polovica, vendar pa so bili preiskavam doslej podvrženi predvsem tisti, ki so imeli jasne simptome okužbe, ali pa se je zanje sklepalo, da bi bili lahko okuženi. Če je namreč večji del populacije nevede že prekužen, bi to pomenilo, da bomo kmalu razvili skupinsko odpornost. Po drugi strani pa se pojavljajo strahovi, da je pravzaprav še hujše, kot smo mislili. Bolj učinkoviti serološki testi bodo morda dostopni že v nekaj mesecih.
Dokler znanstvene raziskave novega virusa ne prinesejo preloma, smo obsojeni na boj proti njemu s pomanjkljivimi sredstvi, ki so trenutno že na voljo. Takšne vojne sicer dokončno ni mogoče dobiti. Potrebno se bo sprijazniti z dejstvom, da bomo morali “potem” živeti v bistveno spremenjeni stvarnosti, za katero se nikakor ne ve, kakšna bo. Obstajajo štirje scenariji, ki se med seboj lahko prepletajo.
Prvi scenarij: čudaški remi “nova normalnost”
Zdi se, da se takšno stanje počasi oblikuje v nekaterih državah, kjer se je pravočasno ustavilo krivuljo rasti števila okuženih ter posledično ni prišlo do katastrofe na področju delovanja zdravstva. Najboljši primer je zagotovo Singapur, malce slabša pa sta Japonska in Južna Koreja, čeprav je slednji to komaj še uspelo in končni izid še ni znan. V teh državah je oblastem nekako uspelo obvladati razmere. Okuženi in bolni še vedno obstajajo, ni pa zelo verjetno, da bi se pripetil nenaden skokovit porast okužb z novim virusom.
Obenem so v omenjenih krajih precej zajezili gospodarsko krizo (padec BDP). Tako so poleg slednjega uspeli zelo omejiti število človeških žrtev. Vendar obenem ostaja vprašanje, kako naprej, čeravno je epidemija pod nadzorom. Vrh tega je mogoče določene predpise, ki veljajo v času epidemije, postopoma omiliti, vendar je vprašanje, v kolikšni meri, saj se epidemija lahko vsak čas vrne. Dovolj je že en okužen potnik na letališču ali vlaku, ali en sam okužen migrant, ki prečka zeleno mejo oziroma prispe v ciljno državo preko morja. V takšnem primeru je lahko drugi val epidemije še bolj uničevalen.
Drugi scenarij: “epidemični kapitalizem”
Nedavno je ta scenarij preizkušala Velika Britanija, vendar se je končalo z uvedbo strogih družbenih omejitev. Takšen sistem je sicer trenutno še v veljavi na Švedskem, vendar kot kaže, ne več za dolgo. Do neke mere je zagovornik takšnega sistema tudi Donald Trump, ki bi rad čimprej zagnal gospodarstvo. Po tem scenariju je v ospredju prepričanje, da sama epidemija ni največja težava, marveč posledice za gospodarstvo. Prav zato se je potrebno osredotočiti na ukrepe za zajezitev gospodarske krize, četudi bi s tem izgubili nadzor nad epidemijo.
Tako bi se ljudje na zunaj pretvarjali, da epidemije ni, življenje pa bi teklo po ustaljenih tirnicah. Trgovinski centri in restavracije bi delovali naprej kot običajno, dokler celotna populacija ne bi pridobila skupinske odpornosti. Veliko število smrti in hudo bolnih, bi bilo pač potrebno vzeti v zakup, vse za višje dobro – rešitev pred hudo krizo pretežnega dela prebivalstva. Šlo bi torej za naravno selekcijo.
Takšen pogled na krizo je morda celo opravičljiv z ozirom na gospodarsko krizo, ki se nam obeta, in ki naj bi močno prizadela celo najbolj razvite države sveta. Tako bi se lahko nemško gospodarstvo skrčilo za od 7 do več kot 20 odstotkov. Zaskrbljujoče so tudi napovedi za ameriško gospodarstvo.
Če bi se tovrstne napovedi v celoti izpolnile, nas čaka gospodarska kriza, ki bo mnogo hujša od tiste v obdobju med obema vojnama, kar lahko privede do množične brezposelnosti, inflacije ali celo hiperinflacije, propada celotnih gospodarskih panog, to pa bi lahko privedlo do zelo temačnih družbeno-političnih procesov. Spomnimo se samo na vzpon Adolfa Hitlerja.
Vendar pa nas bi drugi scenarij verjetno pripeljal naravnost do katastrofe, saj bi se sesul zdravstveni sistem, to pa privedlo do smrti na desetine ali celo 100 tisoče ljudi, ki spadajo v rizično skupino, in sicer v državah velikosti Poljske.
Tretji scenarij: Avtoritarnost v imenu zdravja
Ta scenarij predstavlja hudo skušnjavo za vse tiste politične voditelje, ki bi radi še okrepili svoj nadzor in oblast nad državami, ki jim vladajo, kar se marsikje že dogaja. Tipičen primer takšnega scenarija je Kitajska, kjer je epidemija izgovor za dodatno omejevanje posameznikovih svoboščin. Podoben scenarij se lahko pričakuje v nekaterih evropskih državah. Izven Evrope je takšen trend mogoče opaziti tudi v Indiji, pričakuje pa se ga še v Turčiji.
Takšne politične mehanizme podpirajo določeni družbeni mehanizmi. Ko se namreč bojimo za svojo varnost, smo bolj popustljivi do političnih potez, ki jih sprejema država. Prej smo pripravljeni verjeti, da nas bo ta zaščitila, kar pa je lahko tudi nevarno, če ne ostanemo čuječni in budno spremljamo to, kakšno stvarnost za nas kreira politika.
Četrti scenarij: katastrofa
Gre za scenarij, ki se ni še nikjer zares uresničil, čeravno severna Italija in Španija precej spominjata nanj. V obeh državah je namreč število obolelih preseglo kritično maso, zdravstveni sistemi pa so preobremenjeni. Na oddelkih za intenzivno nego ni več prostora za nove paciente. Obenem epidemija še ni rekla zadnje besede, ni še videti njenega konca. Če takšno stanje traja še mesece, lahko v kombinaciji s strogo karanteno, ki uspešno duši gospodarstvo, privede do katastrofalne gospodarske krize in do drugih neslutenih apokaliptičnih posledic. Lahko privede do hudih družbenih nemirov, bankrota države, vsesplošne depresije ali celo do lakote. Zaradi vsega naštetega, kriza pandemije novega virusa morda še ni rekla svoje zadnje besede.
Domen Mezeg