Medtem ko se ves svet, ki temelji na klasični evropski civilizaciji, literaturi, znanosti in umetnosti, še poskuša zbuditi iz nočne more, v kateri je pred našimi očmi, v živo, gorela Naša gospa, gotska katedrala v mestu ljubezni, in je kot nekakšna reminiscenca prenosa v živo, ko sta se nam pred očmi podirala newyorška dvojčka, ogenj goltal osemsto let evropske pa tudi krščanske zgodovine, medtem ko se Parižani zbirajo pred pogoriščem in molijo za svojo – našo odrešitev, se med nami, na istih tleh, mirno sprehajajo ljudje, ki so ob pogledu na to gorečo cerkev slavili svojega preroka, na socialnih omrežjih razširjali veselje in zadovoljstvo ob uničenju simbola, ki predstavlja ne samo našo vero, našo zgodovino in našo umetnost, temveč predvsem predstavlja nas same, predstavlja Evropo.
Naša gospa je samo zadnja v nizu cerkva, ki so bile oskrunjene v Franciji, državi, kjer francoska policija uradno potrjuje, da nima vstopa na 717 območij oziroma da je sedemsto in nekaj krajev, kjer veljajo drugi zakoni, druga pravila, kjer sta preprosto drug red in drug vladar.
In zanje ne veljajo naši zakoni, mi pa v imenu sprejemanja drugačnosti – in bog ne daj, da bi izpadli nestrpni – minimiziramo dejstva, ki so zaskrbljiva, opravičujemo njihova dejanja, zavijamo realnost v pisan papir, da ne bi spregledali krute resnice – okupirani smo, pri nas vihra vojna proti nam, ki ima samo en cilj: naše uničenje. Uničenje naše celine, kot jo poznamo, uničenje naše kulture, umetnosti in naša pokoritev. Zlepa ali zgrda.
Počasi, z zaradi rodnosti postopno nadvlado zaradi številnosti, ali hitreje, s solo akcijami zastrašujočega nasilja, ki ga mediji in oblasti na koncu, če se sploh najde storilec, opravičujejo, da gre za mentalno bolne ljudi s psihičnimi ali družinskimi problemi, vandale, ali pa se vse skupaj okarakterizira kot nesrečno naključje, nenamerna napaka, kot je sedaj plasirana ponarejena resnica o “samovžigu” pariške Naše gospe.
London postaja Londonistan
Enkrat bo treba pogledati resnici v oči in reagirati, če le ne bo prepozno. Reagirati, ker je na primer London praktično postal muslimanski. V Londonu je postavljenih 423 novih mošej in počasi ne moremo več govoriti o verski različnosti, saj začenja ena religija dominirati nad drugimi. In to ne kar ena, temveč tista, ki je v svoji biti nasilna, ekspanzivna, ki ima v srži zapisano, da je cilj pokoritev ali uničenje vseh, ki so drugačni.
Londonski župan Sadiq Khan, seveda musliman, mesto, s katerim upravlja, imenuje “multikulturno” in progresivci ploskajo ob tem, češ poglejte nas, kako smo napredni, da sploh ne zaznamo, da multikultura pravzaprav pomeni monokulturo, v kateri bo ena dominantna zavladala vsem drugim. “London je bolj islamski od veliko muslimanskih držav skupaj,” je izjavil Maulana Syed Raza Riyvim, muslimanski verski voditelj.
Od leta 2001 so v Londonu 500 londonskih cerkva spremenili v zasebne domove. Med letoma 2012 in 2014 je število Britancev, ki se samoopredeljujejo kot pripadniki anglikanske vere, padlo z 21 na 17 odstotkov, kar pomeni skoraj dva milijona ljudi; v istem času je muslimanska skupnost zrasla za skoraj milijon. V Londonu deluje kot paralelni sodni sistem tudi več kot 100 šeriatskih sodišč. Legalno.
Islamizacija Zahoda
Na britanskih univerzah so prav tako začeli poučevati islamsko pravo. Samo še počakati je treba, da postanejo večinsko prebivalstvo in nekdaj stolpi Evrope bodo postali prve evropske muslimanske države. Ni treba ugibati, da bodo, če ne bomo tega zajezili, prve na seznamu Velika Britanija, Francija in Belgija. Pa skandinavska Švedska in Nizozemska, Nemčija. Vse države, ki so s svojimi zakoni dopustile neomejeno priseljevanje že od osemdesetih let naprej, ki so poskrbele za množično naselitev s svojim državljani nekompatibilnih množic in jim na plečih državljanov omogočile lagodno brezdelno življenje.
Poglejmo primer iz Nemčije. “Begunec” iz Sirije živi v hiši s površino 220 kvadratnih metrov, ki je v lasti protestantske cerkve. Najemnine ne plačuje, ker je “begunec”. V hiši živi z ženo in enajstimi otroki in kot družini skupaj vsak mesec nemška država na njihov račun nakaže 5.239 evrov socialne pomoči in otroških dodatkov. Delo, ki mu ga je priskrbela država, je izgubil, ker se ne želi naučiti nemško. Zaposlitve pravzaprav niti ne potrebuje. Zakaj bi delal, če lahko s prihodki, ki jih dobiva, brezdelno živi? In ko o tem pove svojim družinskim članom v matični državi, postane seveda jasno, zakaj vsi želijo v Evropo. Indijo Koromandijo, kjer se cedita med in mleko …
“Mladoletni begunci” imajo lahko tudi skoraj petdeset let
Zaradi tega postanejo “begunci” pred vojno, ki je v njihovih matičnih državah sploh ni več, zato bežijo pred neobstoječim preganjanjem, da bi se zatekli k nam. In da bi si pridobili še več pravic, omogočili še bolj lagodno življenje, se izdajajo za mladoletne.
Zadnji primer prihaja iz Francije, ko sta se na policiji zglasila dva mladoletnika, mladoletna begunca, ki sta pri svojih rosnih šestnajstih letih nekako po neznanih poteh sama prišla iz afriškega Malija oziroma Gvineje in zaprosila za azil. Pri preverjanju pa so policisti doživeli šok.
Izkazalo se je, da je eden od njiju star 21 in ne 16 let, kot je trdil, drugi, iz Gvineje, pa je bil star celo 47 let! Gvinejec se je na francoski policiji identificiral z rojstnim listom, ki naj bi dokazoval njegovo zgodbo, vendar so njegovi prstni odtisi izdali, da je bil že identificiran v Španiji, v katero je vstopil s svojim gvinejskim potnim listom, v katerem je bila zapisana letnica njegovega rojstva. 1972 in ne 2002, kot je trdil. In koliko takih primerov ostaja neodkritih?
V Franciji prijeli ponarejevalce, ki so ilegalne migrante oskrbovali s potrebnimi dokumenti
Lansko leto je policija iz Montpelliera razkrila mrežo ponarejevalcev s Slonokoščene obale, ki so migrantom pomagali dobiti lažne dokumente, s katerimi so dokazovali svojo mladoletnost in s tem upravičenost do predvsem azila, dovoljenja za prebivanje ter najrazličnejše denarne in materialne pomoči. Odkrivajo se novi in novi “mladoletniki”, ki so v resnici v poznih dvajsetih ali tridesetih letih.
Odkriti primeri zlorabe sistema so doslej stali francosko državo več kot milijon evrov dodatkov, do katerih niso upravičeni. Tudi v drugih evropskih državah je tako. V Nemčiji, na primer, je ena od raziskav leta 2017 pokazala, da je v Hamburgu skoraj polovica mladoletnih migrantov, 49 odstotkov, pravzaprav odraslih oseb.
Švedski državni odbor za forenzično medicino je prav tako leta 2017 objavil raziskavo, da je šlo prav tako v večini primerov mladoletnih migrantov za odrasle osebe. Ko so zdravniško pregledali 1.481 migrantov, da bi ugotovili, ali so lagali ali ne o svoji starosti oziroma da so stari manj kot 18 let, se je v 1.215 primerih oziroma pri 86 odstotkih pokazalo, da so polnoletni.
Napadalcem pa se ne zgodi nič
V Franciji je bilo v zadnjem letu oskrunjenih 875 cerkva. Podtaknjeni požari, mazanje cerkvenih zidov s človeškimi iztrebki, uničevanje križev, razpel. Oropanih je bilo 129 cerkva in vandaliziranih 59 cerkvenih pokopališč. Samo v enem letu. Storilci? Večinoma radikalni levičarji in muslimani. Z roko v roki. Največkrat nekaznovani.
Ko pa že postavijo kakšnega pred sodišče, kot so 41-letnega pakistanskega migranta, ki je vandaliziral baziliko v Saint-Denisu samo dva meseca po svojem prihodu v Francijo, je ta s pomočjo prevajalca, ker francosko ne zna, v svojo obrambo mirno izjavil, da “ne razume, zakaj mu sodijo”, da “ne ve, zakaj se ga to tiče”, in da ne razume francoskega pravnega sistema.
In namesto da bi mu sodnik po hitrem sojenju prisodil izgon, se je odločil, da storilca pregleda psihiater in izdela izvedensko mnenje, ali res ne razume ali se samo dela, da ne razume, česa je kriv. Logično. In spet zaradi enega drevesa ne vidimo celega gozda. In tako nas uničujejo še naprej in naprej.
Demokracija