Profesorica prava na Harvardu in nekdanja ameriška veleposlanka v Vatikanu Mary Ann Glendon je opisala dogajanje na četrti svetovni konferenci o ženskah, ki se je leta 1995 odvijala v Pekingu. Če se je konferenca ZN o populaciji in razvoju leto prej v Kairu osredotočala na vprašanje omejevanja števila prebivalstva, se je v Pekingu izkazalo, da se skuša uničiti kakršnokoli podporo države članice nudijo družini kot osnovni celici družbe.
Lahko bi se vprašali, kakšnega pomena so konference ZN, ki so se odvijale pred več kot 20 leti, koliko so še relevantne za današnji čas. A njihova relevantnost postane še kako očitna, ko pogledamo, kakšna vprašanja je odprla konferenca v Pekingu. Zato ker se je državam zdelo nepomembno, koga poslati na konferenco o vprašanju žensk, so sestavo dokumenta prepustili delegaciji feministk stare šole in zelotom, ki so zagovarjali nadzor števila populacije.
To se je izkazalo za hudo napako. Ameriška delegacija je nadaljevala s svojim džihadom v prid splava kot človekove pravice, kar pa so druge delegacije zavrnile. Kanada je že takrat skušala uveljaviti pravice glede seksualne usmerjenosti, a so jo preostale države zavrnile. Presenetila pa je delegacija Evropske unije, ki je krenila v odločen napad na pojem tradicionalne družine, vlogo ženske in pomen materinstva.
Izrinjanje materinstva in otroštva v prid aktivnemu razdoru tradicionalne družine
“Dokument je komaj omenjal zakon, materinstvo in družino, razen v negativnem smislu, ko je bilo govora o preprekah ženske samouresničitve.” Ameriško-evropska koalicija je ravno tako nasprotovala vsakršni pozitivni omembi “materinstva”, čeprav že sama splošna deklaracija človekovih pravic pravi, da sta “materinstvo in otroštvo upravičena do posebne skrbi in pomoči” (25. člen).
Ravno tako so želeli izločiti vsako omembo religije, morale, etike ali duhovnosti, razen kjer se je religija prikazovala kot nestrpnost in ekstremizem. Med eno tako burno diskusijo o ženskem zdravju je pogajalec EU nasprotoval celo omembi pravil zdravniške etike in je vztrajal, da “etiki ni mesto v medicini”. Ravno tako so ideologi nasprotovali pravici do svobodne izbire in religije v kontekstu izobraževanja, navkljub temu, da deklaracija o človekovih pravicah pravi: “Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.” (18. člen)
Ideologi nadaljujejo svoje delo
Ko so države izvedele, kaj počnejo njihovi delegati v Pekingu, so hitro prišla nova navodila, ki so zadevo do neke mere omilila, nikakor pa ne spremenila. Kakor zaključi Glendonova, so imele ZDA prav, ko so nasprotovale kršenju splošnih človekovih pravic s strani drugih držav. “Evropejci so imeli ravno tako prav, da človekove pravice ne bi smele biti izničene zaradi kulturnih izjem. A nihče ne bi smel redefinirati in širiti nabora človekovih pravic v imenu ‘univerzalizacije’ izredno individualističnih ideologov modernizirane elite.”
Dejstvo je, da nam ti isti ideologi še dandanes vsiljujejo svoje nore ideje od zgoraj navzdol. Ti procesi potekajo znotraj raznih komitejev, srečanj, konferenc in kulturnih institucij. To se dogaja še danes znotraj zidov Združenih narodov, Evropske unije, raznih nevladnih organizacij ter navsezadnje tudi naših fakultet. Samo spomnimo se burne reakcije, ki so jo doživeli na Hrvaškem ob poskusu vsiljevanja identitete spola z Istanbulsko konvencijo, ali pa nasilnega posega v slovenski jezik s strani ljubljanske Filozofske fakultete, ki so ga tudi sami študentje v izjavi za Dnevnik označili za nedopustnega.
Ivan Šokić