Datum 13. avgust pomeni žalostno obletnico za prebivalce Berlina, ki so se pred 60 leti zbudili v spremenjeno mesto. Zahodni del pod nadzorom zaveznikov je bil obdan z žičnato ograjo, čez nekaj dni pa so ob meji postavili zid, ki je 28 let fizično delil mesto in prebivalce na dva dela. Ljudje praktično čez noč niso več mogli v službo ali obiskati prijateljev in družine na drugi strani zidu, zato ostanki zidu predstavljajo grdo brazgotino v zgodovini Nemčije. Ob obletnici začetka gradnje bo v Berlinu potekala slovesnost ob spominskem centru na Bernauer Strasse, ki je simbol nemške delitve.
Po drugi svetovni vojni je na mirovnih konferencah v Jalti in v Potsdamu med zmagovalci vojne bilo ugotovljeno, da bodo nemška ozemlja razdeljena na štiri “zavezniške okupacijske cone”. Vzhodni del države je pripadel Sovjetski zvezi, zahodni pa ZDA, Veliki Britaniji in na koncu Franciji. Berlin, kot glavno mesto, bi bil prav tako razdeljen.
Uro po polnoči 13. avgusta 1961 se je začela tajna akcija Vrtnica. Vzhodna, komunistična Nemčija (NDR), ki je bila pod nadzorom Sovjetske zveze, se je odločila za osamitev zahodnega dela Berlina, ki je bil pod nadzorom zahodnih zaveznikov, ZDA, Velike Britanije in Francije. Predvsem je želela prekiniti vse večje prehajanje in bežanje prebivalcev vzhodnega dela Berlina na Zahod, v demokratični in kapitalistični svet.
Z akcijo so praktično čez noč prekinili železniške povezave med vzhodnim in zahodnim delom mesta, ceste so razrili in postavili na kilometre bodeče žice. Začela se je gradnja berlinskega zidu okoli zahodnega dela mesta. Vseskozi so zid posodabljali in povečevali. Na koncu je bil dolg okoli 155 kilometrov, od tega je čez mesto potekalo okoli 45 kilometrov. Znamenita Brandenburška vrata pa so bila praktično na nikogaršnji zemlji. Okoli 1400 kilometrov dolga mejna ograja je zrasla tudi na meji med obema Nemčijama.
Ukaz za gradnjo zidu je izdal vodja vzhodnonemške komunistične partije
Še nekaj tednov pred nočno akcijo je vodja vzhodnonemške komunistične partije Walter Ulbricht pred mednarodnimi mediji zagotavljal, da nihče ne namerava zgraditi zidu. Namesto tega je politični funkcionar govoril o združevanju in mirovni pogodbi. Takrat še nihče ni vedel, da je ukaz za gradnjo zidu dal ravno Ulbricht, so zapisali na STA.
Za številne spomin na zid do danes ni izginil. Gradnja zidu je pomenila neštete ločene družine in prijatelje. Številni po 13. avgustu 1961 niso več mogli v službo ali šolo v drugem delu mesta, ker je bil prehod zagrajen. Država je želela s tem ukrepom končati eksodus svojih, predvsem mladih prebivalcev na Zahod, v nadaljnjih letih pa je varovanje meje in zid nenehno razvijala in izpolnjevala, tako da je postal beg na Zahod praktično nemogoč.
Zid je potekal med ulicami v mestu, sosedje so se znašli na nasprotnih straneh
Zid je presekal 193 ulic ter 12 prog podzemne železnice oziroma avtobusnih linij. Med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom je bilo osem mejnih prehodov ter šest prehodov med NDR in Zahodnim Berlinom. Zid je varovalo 11.500 oboroženih stražarjev, ki so mejo nadzorovali s 302 stražnih stolpov, vsakogar, ki je nezakonito prečkal mejo, pa so morali ustaviti, četudi z ustrelitvijo.
Pobeg na drugo stran je vseeno uspel okoli pet tisoč ljudem, večinoma skozi predore ali s skokom skozi okna stavb na zid prek žice. Pri poskusu bega jih je življenje izgubilo najmanj 171. Večino so padli pod streli stražarjev, nekateri pa so se tudi sami smrtno ponesrečili. Na meji med obema Nemčijama pa naj bi po različnih podatkih umrlo najmanj 260 ljudi.
Američani so ves čas pozivali sovjete k porušenju zidu
Berlinski zid je v skoraj treh desetletjih obstoja postal simbol hladne vojne in delitve med komunizmom in demokracijo. Več kot 25 let po tem, ko je berlinski zid prvič razdelil vzhod in zahod mesta, je nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan imel slavni govor pred Brandenburškimi vrati v Berlinu in izzval svojega sovjetskega kolega Mihaila Gorbačova z izjavo: “G. Gorbačov, porušite to steno.”
Le nekaj let po tistem pa ni bil Gorbačov tisti, ki bi podrl zid, temveč so po demokratičnem vrenju njegovo rušenje omogočili Nemci. 9. novembra 1989 je zid padel, Berlin je znova postal enoten. Prebivalci pa so osovraženi zid začeli razbijati kar z macolami.
Proti koncu leta so zid začeli rušiti tudi načrtno. Vodstvo NDR se je odločilo, da je treba zid porušiti oziroma njegove dele uporabiti v gradbeništvu. Uradno so začeli zid sistematično rušiti junija 1990. Združitev Nemčij pa je sledila 3. oktobra 1990. Kjer je potekal zid, pa lahko dandanes obiskovalci Berlina vidijo po kockah v tleh, ki zaznamujejo nekdanjo mejo.
Največ spominov na zid ostaja na vzhodu
V Berlinu originalnega zidu skoraj ni več. Najbolj obiskana je galerija na prostem East Side Gallery v četrti Friedrichshain, kjer je z 1,3 kilometra najdaljši del ohranjenega originala. Svoje ime je galerija dobila po tem, da je vzhodno stran zidu poslikalo 118 umetnikov iz 21 držav. Svoje umetnine so ustvarili praktično takoj po padcu zidu med februarjem in septembrom 1990, tik pred ponovno združitvijo Nemčije.
V nemški prestolnici se bodo tragičnega dneva spomnili z obsežnim programom. V petek bo potekala osrednja slovesnost ob spominskem centru na Bernauer Strasse, ki se je bo udeležil tudi predsednik države. V okviru programa bodo položili tudi vence v spomin na žrtve.
Ulica je bila zaradi zidu simbol nemške delitve
Ulica je simbol nemške delitve, saj so bile tu posledice gradnje zidu še najbolj vidne. Zid je namreč čez noč ločil sosede in družine, ki so živele v sosednjih blokih. Na začetku so tu številni vzhodni Berlinčani pobegnili na Zahod, saj so kar skozi okna hiš skočili na drugo stran Berlina. Oblast je to nato preprečila najprej s tem, da so okna kar zazidali, kasneje pa so porušili kar celotno stavbo. Zaradi simbolov delitev berlinski zid ostaja grda brazgotina v zgodovini Nemčije.
Sara Rančigaj