Da ne bo nesporazumov, razčistimo takoj na začetku. Protekcionizem je slab. Gre za niz gospodarskih in političnih ukrepov (carine, prepoved uvoza, subvencije in podobno), da se zavaruje domača industrija. Povedano drugače – onemogočena oziroma omejena je prosta trgovina med dvema državama ali več državami. Trgovina pa je tista, ki je vsaki državi prinesla napredek in blagostanje.
Običajno se prednosti mednarodne trgovine dokazujejo s teorijo komparativnih prednosti angleškega ekonomista Davida Ricarda, ki je v svojih delih sicer imel nekaj povsem zgrešenih zaključkov, a logika omenjene teorije je brezhibna. Težava je le, da jo levičarji (in tudi desničarji), ki se pri napadih na Trumpov protekcionizem sklicujejo na Ricarda, ne razumejo dobro. Zato najprej na kratko o tem.
Osnovna misel – na boljšem so vse države
Osnovna misel je, da so na boljšem vse države (win-win), ki med seboj trgujejo. Vsaka se pač specializira za določen proizvod, kjer je najbolj produktivna, nato sledi menjava dobrin, kjer vsi pridobijo. Zato je potrebna prosta trgovina oziroma prostotrgovinski sporazumi med državami. Za primer pisci običajno dajejo Nemčijo in Italijo. Prva proizvaja pivo, druga obleke. Po izmenjavi dobrin bodo Italijani pili boljše pivo, Nemci pa bodo bolje oblečeni. A tu se razumevanje in navajanje Ricarda običajno ustavi. Zgornji primer temelji na absolutnih prednostih, se pravi, katera država proizvaja neko dobrino z manjšim stroškom. Toda za mednarodno trgovino absolutne prednosti niso pomembne, temveč so pomembne relativne prednosti – kdo proizvaja z manjšim oportunitetnim stroškom. Kaj to pomeni, si oglejmo na primeru.
Zdaj pridemo do bistvenega. Stvar deluje, dokler se v proizvodnjo in izmenjavo dobrin ne vmešavajo vlade. Čim država pomaga domačemu gospodarstvu z različnimi državnimi pomočmi, ugodnimi posojili, nepovratnimi sredstvi in neštetimi subvencijami se tudi prosti trg in mednarodna trgovina popačita. Če bi italijanska vlada subvencionirala proizvodnjo piva do mere, da bi pivo Italijani prodajali v Nemčijo po nižji ceni, kot ga proizvajajo Nemci, to dolgoročno ni dobro niti za Italijane niti za Nemce. Nemci bi sicer pili cenejše pivo, kar je z vidika potrošnika dobro, toda prej ali slej bi morali zapreti svoje pivovarne, ki zaradi subvencioniranih italijanskih pivovarn ne bi bile več konkurenčne. In ko bi zaprli tovarne, ne bi bilo plač, s katerimi bi kupovali italijansko pivo.
Prosta trgovina je smiselna samo, če so države notranje svobodne
To je eden od razlogov (damping), zaradi katerega imajo tudi na deklarativni ravni svobodne države liberalnega kapitalizma carine na uvoženo blago in storitve oziroma omejen uvoz blaga in storitev za določene proizvode. Povedano drugače: prosta trgovina med državama (ali državami) je smiselna samo, če so te države, ki med seboj trgujejo, tudi notranje svobodne na način, da ni vladnega intervencionizma in subvencij. Res je, da je prosta mednarodna trgovina edina prava pot razvoja in napredka, a v enakih pogojih za vse vpletene, se pravi brez posameznih pomoči in ukrepov vlad.
Medtem, ko Mehičani prosto (največ ilegalno) in skoraj brez omejitev vstopajo v ZDA, imajo Američani za vstop in vnos dobrin v Mehiko celo vrsto omejitev (Mehika ima tudi različne carinske stopnje na uvoz: od 0 odstotkov za računalniško opremo do 120 odstotkov). In če ste mislili, da lahko prebivalci EU prosto uvažajo, kar želijo iz drugih (tretjih) držav, ste se zmotili – kar 25 odstotkov uvoza je carinjenega (omejitve si lahko ogledate tukaj in tukaj). In naprej. EU se zgraža, da bo Trump pomagal domači industriji, toda naj si ogleda, kakšen intervencionizem (in protekcionizem) se gre sama: denimo francoska pomoč avtomobilski industriji ali omejevanje uvoza fotovoltaičnih panelov in sončnih celic. Podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans celo izjavlja: “Imamo pravico zaščititi svojo industrijo.” Ja, prav. Toda, če ima pravico EU, jo ima tudi ZDA, mar ne? Torej, preden EU očita Trumpu protekcionizem in intervencionizem, naj najprej pomete pred svojim pragom, saj ravna povsem enako.