Pretresljiva izpoved: To je sužnja Boka Harama, ki je ušla njihovim krempljem

Foto: Printscreen/YouTube

“Grozili so, da nas bodo ubili, prav tako naše družine. Imeli so popolno kontrolo nad nami. Nekega dne so eni izmed deklet zavezali oči in jo vpričo vseh ustrelili,” je svojo izkušnjo v taboru Boka Harama opisala 20-letna Christina. Njej je – za razliko mnogih deklet, ki so še vedno v ujetništvu – od tam uspelo pobegniti.

Christina Ijabla je bila v ujetništvu Boka Harama dve leti. V intervjuju za Deutsche Welle je spregovorila o življenju v islamističnem vojaškem taborišču, kjer je videla tudi šolarki iz Chiboka, katerih ugrabitev je sprožila mednarodno ogorčenje.

Christina Ijabla, pred dvema letoma, ko je vaše domače mesto Madagali z vojsko zavzel Boko Haramte, ste bili ugrabljeni. Kako se spominjate tega dne, ko so prišli po vas?
Slišala sem streljanje, nato pa so kar naenkrat vsi začeli bežati. Nastal je kaos, vsi smo bili prepuščeni sami sebi. Nato se je pojavilo pet moških, ki so nam zaprli pot. Vprašali so nas, zakaj bežimo. Pojasnili smo jim, da skušamo pobegniti pred nasiljem. “Nikamor ne greste,” so nam hladno dejali. Rotili smo jih, naj nas spustijo, vendar niso pokazali nikakršnega usmiljenja. Odpeljali so nas v hišo sredi Madagalija, kjer smo postali njihovi zaporniki.

Pred enim letom je bil na volitvah izvoljen predsednik Muhammadu Buhari. Nigerijska vojska je kmalu osvojila ozemlja, ki so bila pod okriljem Boka Harama – vključno z Madagalijem. Je to imelo kakšen vpliv na ugrabitelje?
Takrat so borci prišli v Magadali in nas odpeljali v gozd Sambisa (oporišče Boka Harama v bližini meje s Cameroonom). Prisilni pohod je trajal štiri dni. Večkrat so nas želeli prisiliti v poroko. Ko smo to zavrnile, so postali še bolj nasilni in brutalni. Grozili so, da nas bodo ubili, prav tako naše družine. Imeli so popolno kontrolo nad nami. Nekega dne so eni izmed deklet zavezali oči in jo vpričo vseh ustrelili. Zato smo potem storile to, kar so nam naročili. Odtlej so borci spali pri nas, še posebej zvečer. Če smo jih zavrnile, so nas enostavno udarili.

Lahko opišete življenje v gozdu Sambisa?
Spati smo morali pod drevesi, saj tam ni hiš. Ograje v taboriščih so bile narejene iz grmičevja. Tam je ogromno majhnih taborišč, kamor zaprejo ženske z otroki. Na vhodih stojijo “varnostniki”, ki skrbijo, da nihče ne pobegne. Delajo kar dvoizmensko. Od hrane je na voljo samo koruza, nobenega mesa ali začimb.

Javnost verjame, da sta bili šolarki iz Chiboka, ki sta bili ugrabljeni pred dvema letoma, odpeljani prav v gozd Sambisa. Veste kaj o tem?
Dekleti sta bili “nastanjeni” v neposredni bližini, v Kagu. Enkrat smo ju videli, ko so ju borci silili, da na glas bereta Koran, drugače pa smo se ju morali izogibati. Deležni sta bili posebne obravnave. Nekatere so bile poročene s poveljniki Boka Harama, večina pa je bila v skupini ostalih žensk.

Sta dekleti še vedno živi?
Prej sta bili v Gwozi (ozemlje, ki ga je okupiral Boko Haram, nato pa ga je nigerijska vojska osvobodila). Takrat je nigerijska vojska ubila tri dekleta – domnevam, da po nesreči. Kolikor je meni znano, so ostala dekleta preživela.

Ste že slišali za Abubakarja Shekauija, vodjo Boka Harama?
Zanj sem slišala, ampak ga nisem nikoli videla. Nekega petkovega dne je poklical vse borce, da jim je lahko predal sporočilo. Dejal jim je, da naj jih nedavna ozemeljska pridobitev nigerijske vojske ne potre. Borcem je naročil tudi, da morajo čim več žensk in otrok strpati v gozdove. Le tako bi se po njegovem lahko “uresničila božja volja”. Vsebino njegovega govora poznam zato, ker so si jo borci posneli in večkrat predvajali.

Kljub neuspehu borce spodbuja k nadaljnjemu boju. Se Boko Haram ne bo umaknil?
Nigerijska vojska vse globlje in globlje prodira v gozd Sambisa. Uničili so že mnogo taborov, kjer Boko Haram hrani orožje, hrano in vozila. Videla sem mnogo ubitih borcev, med njimi so bila tudi trupla poveljnikov in njihovih družin. Slišala sem, da se Shekau pogaja z vlado o tem, da bi izpustil dekleta iz Chiboka.

Ali drži, da so ženske ob vrnitvi v domačo vas deležne mnogih diskriminacij, potem ko pridejo iz ujetništva Boka Harama?
Da, bojijo se nas. Zaneseš se lahko samo na svojo družino. Vojaki so z menoj ravnali lepo. Ko sem bila še na begu, sem jim zaupala, kaj se mi je zgodilo. Potem so pazili name in mi dali celo nekaj denarja. Dekle, ki je bilo z menoj, pa so vojaki spraševali, kakšno je življenje v Sambisi.

Usoda deklet iz Chiboka je v zadnjih dveh letih polnila naslovnice svetovnih medijev, medtem ko je vaša zgodba in življenje drugih deklet v ujetništvu pritegnila manj pozornosti. Se vam zdi to pošteno?
Bilo bi dobro, da je čim več ljudi seznanjenih z našimi zgodbami. Še vedno je mnogo deklet v ujetništvu. Vlada bi morala posredovati. Mi prav tako potrebujemo pomoč.

Christina Ijabla sedaj živi s svojim stricem blizu Yole na severovzhodu Nigerije. Pričakuje otroka, ki je bil spočet še v času, ko je bila v ujetništvu. Odkar je aprila letos zbežala iz tabora Boka Harama, še ni bila deležna nobene pomoči s strani nigerijskih oblasti, poroča Deutche Welle.

N. K.