Partizanski primitivizem že v času vojne ni poznal prav nobenih meja. S Hrvaške prihaja srhljiva zgodba, ki govori o tem, kako je nek partizan majhni deklici najprej grozil z v usta potisnjeno pištolo, medtem ko jo je zvezano tiščal ob steno, nato pa živo zakopal v gnoj, da bi iz nje izvlekel informacijo, kje se nahaja njen brat. A njega so prav tedaj partizani ujeli, se nad njim izživljali in ga usmrtili.
V vasi Gorjak pri Vrliki je živela družina Božeta Krilića, torej njegovi starši, dve mlajši sestri in njegova žena. Njegova sestra Marta je bila stara deset let, druga pa le sedem. Božo pa je bil hrvaški vojak “domobran”. Vojska mu je dala dopust, da bi obiskal svojo nosečo ženo. In zato, da se ne bi vračal nazaj in tako služil redni vojaški rok daleč stran od doma, se je pridružil lokalnim ustašem. Malo pred njegovo vrnitvijo domov pa so partizani napadli Knin. Borbe so se vlekle šest tednov dolgo. Partizani so ob začetku novembra 1944 zasedli Vrliko in obenem tudi vse okoliške vasi, torej tudi Garjak, poroča komunistickizlocini.
Božo pa ni sledil svoji vojski, ampak je ostal v vasi ter se skrival na različnih krajih, da ga ne bi zajeli partizani. Njegovi starši pa so večkrat govorili svojima hčerama, da naj dokler se igrata v vasi skupaj s svojimi sovrstniki, vselej pazita ali morda proti njim ne prihajajo kakšni tuji ljudje. Ob tem sta jima starša naročila, da če jih opazita, da nemudoma odideta k Božu in ga o tem obvestita, da bi se še bolje skril, saj so ga želeli partizani uloviti in umoriti. In če bi jih vprašali, kje je njihov brat Božo, naj bi odgovorili samo to, da ne vesta. Otroka sta to razumela in vzela resno.
Vsak dan so prihajali Srbi iz bližnje in daljne soseske, sicer pripadniki partizanskih enot, in iskali Boža. Prihajali so in prestavljali pohištvo, dvigovali pod, prekopavali tla v hlevu, se podali tudi na podstrešje, vendar je bil vsak njihov trud zaman. V začetku marca 1945 pa je njegov oče z voli oral na njivi. In ko se je v nekem trenutku ozrl proti hiši, je spoznal, da se ji približuje nekaj partizanov, zato je izpregel vole in jih izpustil ter se skril v bližnje grmovje. Voli so se vrnili domov, kjer sta jih deklici zvezali in vrnili v hlev. Partizani pa so se znova na vse pretege trudili, da bi našli Boža, a tudi tokrat tega, ki so ga iskali niso našli.
Partizani so na vsak način poskušali najti Božeta Krilića, da bi ga zaprli in umorili
Razjarjeni zaradi neuspeha so odvedli njegovo mater in njegovo ženo, še preden je rodila, ter ju strpali v zapor in se tam nad njima znašali, da bi povedali, kje se nahaja Božo. Sestra slednjega – Marta je kot očividka strašni dogodek opisala: “Ko so mater in ženo nagnali v Vrliko, sta v naši hiši skupaj z nama, dvema sestrama, ostala dva partizana: naš sosed Stevan Škrbić in nek Boško brez očesa iz okolice Drniša – oba sta bila Srba. Dokler je Stevan iskal Boža po hiši in okoli nje, pa se je enooki Boško odločil za vsako ceno izvleči iz mene skrivnost bratovega skrivališča.” Nato jo je pričel spraševati, kdaj je nazadnje videla svojega brata, na kar je ta odvrnila, da ga že dolgo časa ni videla. Vendar pa on ni odnehal in jo spraševal še naprej, kako to, da ga že tako dolgo ni videla, na kar mu je ona znova odgovorila, da ne ve.
Mučenje deklice je skrivaj opazovala njena soseda in ji priskočila na pomoč, ko sta partizana odšla
Je pa vse kar je Boško počel z deklico, skrivaj opazovala Ruža oziroma Ruja iz sosednje hiše, ki je bila hči njenega strica. In takoj, ko sta partizana odšla, je prihitela in iz gnoja izkopala deklico. Menda je deklica nezavestna obležala na tleh, zgrbljena tako kot v jami. Najprej je pomislila, da je mrtva, a ko ji je z vodo oprala glavo in obraz, se je osvestila. Njene roke in noge so bile povsem otrple in ni se mogla ne premikati, ne govoriti, zaradi omrtvelosti in strahu. Ruja pa jo je odpeljala k sosedu Edvardu, kjer so jo skrbno umili in oblekli v čista oblačila. Petnajst dni je bila nezmožna hoditi in skrbeti za sebe. Po vsej verjetnosti so zaradi pomanjkanja kisika in strupov utrpeli njeni živci.
Njenega brata pa so odpeljali v vrliški zapor in ga vtaknili v celico poleg tiste, v kateri je bila zaprta njihova mater. Poslušala je njegove krike, ko so ga mučili. Imel je namreč dolgo brado in lase, ker se zaradi skrivanja ni mogel striči. Najprej so mu pulili brado, nato pa zažgali. Najbolj ga je mučil Hrvat Ilija, ki so mu rekli tudi Ile, zato da bi se prikupil tamkajšnjim Srbom ter službeno napredoval. Boža pa so v zaporu mučili še na druge načine in ga nato usmrtili, domnevno nekje v bližini Vrlike ob nekem potoku. Marta, ki je izpričala te strahotne reči, pa je ob tem še dodala, da je ta njen enooki krvnik Boško Nedić še leta 1993 nemoteno prebival v Zagrebu in koristil vse hrvaške materialne dobrine ter pristavila, da pozna tudi priimke ostalih, ki jih je omenila v tej žalostni zgodbi.
Češka političarka in evropska komisarka Věra Jourová pa se je včeraj spomnila vseh Romov, ki so bili žrtve genocida med 2. svetovno vojno, slovenski premier Janša pa jo je opomnil na to, da Romi niso bili zgolj žrtve nacistov, ampak tudi slovenskih partizanov: “Danes se spominjamo tudi več sto od partizanov pomorjenih Romov, predvsem leta 1942. Moških, žensk in otrok. Narodni heroj Stane Semič Daki se je v svoji knjigi celo javno pohvalil s tem “herojstvom”. Župan @ZoranDELA pa še vedno ne dovoli pokopa žrtev na Žalah. #barbarstvo”
Domen Mezeg