Martuni, Gorski Karabah. Samo ena stvar je strašnejša od nenehnega ognja azerbajdžanske artilerije: brnenje dronov, ko se sprožijo sirene. Ti prestrašijo še tistih nekaj civilistov, ki so se odločili, da se ne bodo zatekli v glavno mesto Armenije Erevan, ki od 27. septembra bije ostro vojno proti Azerbajdžanu, svojemu večnemu sovražniku.
Smo v Gorskem Karabahu, spornem ozemlju med Armenijo in Azerbajdžanom, kjer se že več kot mesec dni v jarkih pod ognjem sovražnega topništva bojujejo za osvojitev večjega ali manjšega koščka zemlje. Tako kot na frontni liniji Piave tudi armenski vojaki, ki nas spremljajo na fronto v stari ladi, izdelani v sovjetskih časih v šestdesetih letih, ves čas govorijo, da zanje ni vdaje. “Naša naloga je braniti to deželo,” nam pripoveduje 31-letni vojak Hyak. “Če bi politiki želeli, bi že našli diplomatsko rešitev. Ne verjamemo več v politiko. Na nas je, da ostanemo v strelskih jarkih,” nadaljuje in pri tem udari tudi po armenskih izseljencih po svetu: “Potrebujemo konkretno pomoč naše skupnosti po vsem svetu, ne le všečkov na Facebooku.”
Nevarna brezpilotna letala
Med vožnjo z odprtimi okni, da bi lahko hitreje zaslišali kakršen koli zvok bližajočih se brezpilotnih letal, naletimo na vojaška vozila, ki se vračajo s fronte. Na armaturni plošči imajo narisane ogromne bele križe, da bi jih lahko armensko topništvo prepoznalo in bi se tako izognili prijateljskemu ognju. “To je običaj že od vojne v devetdesetih,” nam smeje se pojasni naš vodnik. “Azerbajdžanci − muslimani − na svojih avtomobilih ne bi nikoli narisali križa.”
V Martuniju − ki v armenščini pomeni “mesto, pripravljeno na boj” − so očitne brazgotine vojne zadnjih let: kraterji zaradi bomb, ki so uničili ulice, zapuščene šole, stavbe, porušene ali luknjaste zaradi strelov, kot da bi šlo za Sarajevo. Moški in fantje so na fronti, ženske in otroci so se zatekli daleč stran, vasi pa varujejo starci. Od pet tisoč prebivalcev jih je tam ostalo le petsto. Oblačila teh neupogljivih starcev, ki jih srečamo na ulici, sestavljena iz vojaških uniform, nakupovalnih torb, copat in AK-47 kalašnikovk čez rame, so znak njihovega sobivanja z vojno: njihova vsakdanja opravila so zaznamovana z neprestanim hrupom bombardiranja, ki pa jih sploh ne gane več. Vse bliže in bliže se slišijo oglušujoči topniški streli. Nekdo od nas se zaradi tega zvije od strahu, drugi se v strahu ozira okoli sebe, oni pa nič. Starci ostajajo mirni, stojijo kot skale s svojimi brazdastimi obrazi in očmi, ki vedo, da smo mi le gosti, ki bomo kmalu odšli, oni pa bodo ostali pred svojimi hišami, med bombami, v copatih in s kalašnikovkami pod roko. Tako je že od leta 1991 in tako bo še naprej.
Še naprej v kabini neoporečne lade z napisom Press, dobro vidnim na vseh straneh avtomobila, se odločimo, da bi poskusili priti še bliže frontni črti. Ustavimo se pri blokadi na cesti, tečemo med enim in drugim jarkom, nekaj kilometrov od ceste do postojanke. Glave moramo držati čim niže in spoštovati nekajmetrsko razdaljo med sabo, ne zaradi pravil, ki smo jih uvedli zaradi COVID-19, ampak zato, da ne postanemo najljubši cilj turških dronov Bayraktar, ki od samega začetka spopada redčijo armensko topništvo.
Napeto stanje na fronti
V bunkerju vojaki razburjeno govorijo po telefonu, v armenščini. Čeprav jezika ne razumemo, je iz njihovih obrazov z lahkoto razbrati, da novice s fronte niso najboljše. Ukažejo nam, naj pohitimo, saj imamo malo časa, da pridemo iz jarka in pretečemo nekaj sto metrov po čistini, da bi lahko videli zmagoslavje armenske protiletalske zaščite. Gre za azerbajdžanski dron, sestreljen nekaj dni prej. Še vedno brez sape zaradi teka se ustavimo, da bi ga fotografirali. Vojaki nam povedo, da gre za dvokrilno letalo Antonov An-2, izdelano še v času Sovjetske zveze, ki pa je z eksplozivom na krovu prilagojeno za daljinsko upravljanje. Namen azerbajdžanskega letala je bil letalo usmeriti in ga strmoglaviti kot kamikaze na enega od vojaških ciljev. Razbitine ležijo na travi in armenski častniki zadovoljno gledajo na svojo trofejo, ki jo lahko pokažejo tujim novinarjem.
Vrnitev k varni (ali skoraj) sovjetski ladi se zdi kot umik. Vstopimo v avto, ki se trudi prižgati, s strahom, da ne bo vzdržal hitrosti, s katero vozi naš voznik, da bi nas popeljal nazaj v Stapanakert, glavno mesto Gorskega Karabaha ali Neodvisno republiko Artsakh, kot se v teh krajih imenuje. Nekaj se dogaja na fronti, saj nazaj grede na poti naletimo na več armenskih vozil, ki prevažajo težko topništvo. Kadar se po radiozvezi zasliši kričanje v armenščini, voznik močno pritisne na plin.
Na žalost se v avtu zasliši tudi žalostna novica. Med azerbajdžansko ofenzivo je bil umorjen mladi vojak iz asirsko-armenske skupnosti. Youhanna Avdishoev, 18, študent, ki je opustil svoj študij, da bi se prostovoljno prijavil v armensko vojsko, in bi naslednjega dne praznoval svoj 19. rojstni dan. Asirska krščanska skupnost je ena od skupnosti, ki se je množično odzvala na poziv premierja Nikola Pašinjana k orožju tako zaradi bližine z armenskim narodom kakor tudi zaradi boja proti njihovemu dolgoletnemu sovražniku Turčiji, ki je poleg dobave vojaške opreme Azerbajdžanu obtožena tudi, da je poslala na tisoče sirskih džihadistov v boj proti krščanskim “nevernikom”.
Mrači se in ovinkasta cesta s skoraj pravokotnimi ovinki ne upočasni naše vožnje proti Stepanakertu. Ta nas sprejme s sireno, ki opozarja na dron, ki leti nad mestom. Ko smo zagledali najbližje zavetišče pred zračnim napadom, smo le najhitreje zapustili avto in pobegnili v zavetje, čakajoč, da se sirene še enkrat, kdo ve katero noč zapored, nehajo oglašati in se bombardiranje konča v tej vojni, ki se odvija na meji Evrope. Te Evrope, ki je, da bi se izognila odprtemu spopadu s Turčijo, glavno pokroviteljico Azerbajdžana, raje zamižala pred tisoči mrtvih, ki kot asirsko-armenski fant Youhanna Avdishoev, umirajo na bojnih poljih na obeh frontah.
Zmagovalka spopada je Turčija
S posredovanjem Ruske federacije je bilo 9. novembra podpisano premirje. Rusija je že poslala 2 tisoč vojakov mirovnikov in več kot 470 vozil, da bi vzdrževali razdaljo med azerbajdžanskimi in armenskimi silami. Tu ne gre za preprost mirovni sporazum, ampak za resnično vdajo Armenije. Poleg tega, da je morala zapustiti nekatera ozemlja, ki jih je v Gorskem Karabahu nadzoroval Erevan, je bila Armenija prisiljena predati tudi mesto Šuši, ki velja za armenski Jeruzalem. Toda še ena klavzula iz premirja jasno kaže, kdo je v resnici zmagal v vojni. V miru bo morala Armenija zagotoviti koridor med Azerbajdžanom in azerbajdžansko eksklavo Nakhčivan, ozemljem Azerbajdžana, ki meji na Turčijo. To pomeni, da bo imela Turčija neposreden dostop do energetskih virov Kaspijskega morja samo s prehodom skozi Azerbajdžan, svojo najbolj zaupanja vredno zaveznico, s čimer si je zagotovila tudi svoj tretji dostop do morja (poleg Sredozemskega in Črnega morja).
Armenci že obtožujejo Baku, da želi nadaljevati z genocidom, ki so ga začele otomanske roke leta 1915, zdaj pa morajo v Gorskem Karabahu armenski civilisti in vojaki zapustiti svojo zemljo. Zadnjič molijo v svojih samostanih in požigajo svoje hiše, da jih ne bi pustili za njihovega večnega sovražnika. Ostaja tveganje, da bodo azerbajdžanske oblasti uničile armensko kulturno in versko dediščino.
Marko Gombacci