fbpx

Resnica o neonacistih in belih supremacistih v vojni v Ukrajini – večina se jih bori na strani ruskih oboroženih sil

Dmitrij Valerjevič Utkin (Foto: Twitter)

Pomemben del Putinove vojne proti Ukrajini predstavlja tudi t. i. dezinformacijska kampanja oziroma spletna vojna, v okviru katere ruske oblasti in s Kremljem povezana medijska trobila širijo množico izkrivljenih ali pa celo popolnoma lažnih informacij v zvezi s situacijo v Ukrajini. Ena najbolj pogostih ruskih laži je zavajanje glede formalne vključenosti ukrajinskih neonacistov in belih supremacistov v ukrajinske oborožene sile. Resnica je namreč ravno obratna: velika večina desnih ekstremistov se bori na strani ruskih oboroženih sil ali ruskih separatistov.

Večina ljudi, ki spremlja dogajanje v Ukrajini, je zagotovo že večkrat slišala za zloglasni ukrajinski Bataljon Azov, med čigar pripadniki naj bi prevladovali beli supremacisti, desni ekstremisti, skrajni nacionalisti, neonacisti in šovinisti, ki naj bi pri svojem delovanju uživali polno podporo uradnega Kijeva. Za uradne ukrajinske oblasti ruska propagandna mašinerija sicer nenehno zatrjuje, da naj bi bile že vse od padca pro-ruskega predsednika Ukrajine Viktorja Janukoviča leta 2014 pod močnim vplivom ekstremnih nacionalistov in mednarodnih desnih ekstremističnih gibanj, nenazadnje pa je bil domneven “boj proti ukrajinskim nacistom” tudi eden od Putinovih izgovorov za invazijo na državo, ki jo je ruski državni vrh sprožil mesec dni nazaj. Kar se tega tiče je sicer veliki večini sveta povsem jasno, da gre za ruske dezinformacije in načrtno zavajanje Kremlja, mnogo ljudem pa je nekoliko manj znano dejstvo, da gre tudi pri trditvah o nadpovprečni navzočnosti ekstremnih desničarjev v ukrajinskih oboroženih silah skoraj izključno za rusko propagando, kateri so na žalost že večkrat nasedli tudi zahodni mediji.

87 odstotkov tujih borcev v ukrajinski vojni se bori v ekstremističnih skupinah na ruski strani
Verjetno najbolj verodostojen vir za raziskovanje problematike udeležbe tujih borcev, ki se v ukrajinskem konfliktu borijo v vrstah ekstremističnih (neonacističnih, skrajno desnih) vojaških grupacij je neodvisni neprofitni ameriški Center Soufan (The Soufan Center), ki ga je leta 2017 ustanovil nekdanji agent ameriškega zveznega urada FBI Ali Soufan. Zlasti veliko težo ima uradno poročilo z naslovom Beli supremacistični ekstremizem: Mednarodni vzpon nasilnih belih supremacističnih gibanj, ki ga je omenjeni center izdal septembra leta 2019. V poročilu velik del zajema tudi opis razmer v ukrajinski vojni med letoma 2014 in 2019, pri čemer se njegov avtor primarno osredotoča na bele supremaciste, neonaciste in skrajne desničarje, ki se kot tuji borci borijo na nasprotujočih si straneh v ukrajinskem konfliktu med Ukrajino na eni in Rusijo ter pro-ruskimi separatisti na drugi strani.

V poročilu so zelo natančno opisane številne karakteristike ekstremno desnih tujih borcev, vključno z njihovo nacionalno pripadnostjo (državo izvora) in stranjo na kateri so se borili v časovnem obdobju med letoma 2014 in 2019. Iz podatkov, ki jih navaja poročilo je povsem jasno razvidno, da se je v tem kronološkem obdobju bojev v Ukrajini udeležilo okrog 17.241 tujih (ekstremističnih) borcev, pri čemer se jih je kar 13.372 borilo na strani ruskih oboroženih sil oz. proruskih separatistov, kar pomeni, da je ruska stran pritegnila kar 77,5 odstotka vseh tujih skrajnežev. Še bolj v oči bodeče je dejstvo, da veliko večino tujih pripadnikov ekstremno desnih oboroženih skupin, ki so aktivne v ukrajinskem konfliktu predstavljajo ruski državljani, in sicer gre za kar 15 tisoč oseb (izmed katerih se jih 12 tisoč bori na strani ruskih oboroženih sil oz. ekstremističnih milic proruskih separatistov), kar pomeni, da ruski državljani predstavljajo kar 87 odstotkov vseh tujih ekstremistov, ki so se v tem obdobju podali v boj na ukrajinsko fronto.

Pomen Bataljona Azov je v resnici zanemarljiv
Kljub tako zelo očitni statistiki, ki kaže na to, da med tujimi pripadniki ekstremističnih oboroženih formacij prevladujejo ruski državljani in da se velika večina tujih borcev bori na strani ruskih oz. proruskih enot, pa ruska propaganda še kar vztraja pri demonizaciji ukrajinskih oboroženih sil, ki naj bi bile polne ekstremistov in neonacistov. Kremeljski propagandisti trdijo, da naj bi ukrajinske oborožene sile vključevale cele neonacistične bataljone, pri čemer s prstom zlasti pogosto kažejo na Bataljon Azov, ki je bil kot milica ukrajinskih prostovoljcev ustanovljen maja leta 2014, aktiven pa je bil v bojih s pro-ruskimi separatisti v regiji Donbas na vzhodu Ukrajine. In čeprav naj bi se v preteklosti vanj dejansko vključevali tudi nekateri posamezniki z ekstremističnimi prepričanji, pa naj bi bil njihov delež relativno majhen (znašal naj bi zgolj med 10 in 20 odstotkov vseh njegovih pripadnikov), kakršnekoli simpatije do skrajno desnih nazorov pa so večkrat tudi jasno zavrnili njegovi poveljniki. Poleg tega naj bi število njegovih pripadnikov zelo majhno, in sicer naj bi znašalo zgolj cca. 900 članov, kar pomeni, da, tudi če bi bilo vsi pripadniki te oborožene formacije neonacisti, je to še vedno zanemarljivo malo glede na dejstvo, da naj bi ukrajinske oborožene sile trenutno štele več kot pol milijona pripadnikov (od tega naj bi bilo 200 tisoč pripadnikov aktivne vojske, 250 tisoč rezervistov in 50 tisoč pripadnikov paravojaških enot), kar pomeni, da Bataljon Azov predstavlja zgolj 0,18 % ukrajinskih oboroženih sil. To pomeni, da bi bilo tudi teoretično nemogoče, da bi imeli redki ekstremisti iz te skupine kakršenkoli upoštevanja vreden vpliv na ideologijo ukrajinskih oboroženih sil, poleg tega pa ukrajinski državni vrh nikoli ni imel nikakršnih vezi z njenimi člani.

Pripadnik Azov bataljona. (Foto: epa)

Ima pa po drugi strani nadpovprečno velik vpliv na ruske oborožene sile Bataljon Wagner, ki ga je leta 2014 ustanovil veteran prve in druge čečenske vojne ter nekdanji pripadnik ruskih obveščevalcev (GRU) Dmitrij Valerjevič Utkin. Gre za večinoma ruske plačance, ki se odkrito ponašajo z neonacistično ideologijo (sam Utkin ima po telesu naslikanih več nacističnih tetovaž, pa tudi ime skupine je izbral zaradi Hitlerjevega navdušenja nad znamenitim nemškim skladateljem Richardom Wagnerjem, čigar skladbam so v času Tretjega rajha nacisti pripisovali enormno vrednost). Kljub temu, da je bila skupina v preteklosti obtožena umorov civilistov in drugih hudih vojnih zločinov v mnogih državah (centralnoafriška republika, Libija, Mali, Sirija, Sudan in seveda Ukrajina), pa je Utkin s strani ruskih oboroženih sil do zdaj prejel že štiri visoka odlikovanja (Red za pogum in Red heroja Ruske federacije), osebno pa se je že večkrat srečal tudi z ruskim avtokratom Vladimirjem Putinom, ki nikoli ni skrival simpatij do Utkina in glavnega financerja skupine Jevgenija Prigožina, ki ga v tujini obtožujejo več kaznivih dejanj.

Matej Markič