Vsaka četrta ženska, ki se je zanimala in/ali odločila za splav, je bila žrtev zlorabe, kaže nova študija. V študiji, ki je bila objavljena v ugledni reviji PLOS Medicine, so raziskovalci ugotovili, da je nasilje partnerja povezano z višjim in ponavljajočim se številom splavov. V analizi, ki je zajela 74 študij žensk po celem svetu, so ugotovili, da je 2,5–30 odstotkov žensk, ki so bile zlorabljene, naredilo splav v zadnjem letu. Ta odstotek predstavlja vrednost med 14 in 40 odstotki v celem življenju.
Študije so pokazale, da se je med 2 in 18 odstotkov žensk čutilo prisiljenih k splavu. Postabortivne ženske so povedale, da so jih v spav prisilili starši, fantje, bivši fantje, možje, nasilneži, celo policisti. “Te ugotovitve podkrepijo široko soglasje, da obstaja močna povezava med umetnim splavom in nasiljem nad žensko,” je povedala dr. Jacqueline C. Harvey s področja revizij reproduktivnih raziskav in ob tem dodala, da to “kaže, da odločitev za splav za mnoge ženske ni svobodna, ampak povzročena iz strahu”.
Fizično nasilje nad žensko je eden od razlogov za splav!
Fizična, duševna, psihološka ali spolna zloraba – kot tudi “prisila v odločitev” – so bile povezane z višjo stopnjo splavljenosti in s ponavljajočimi splavi. Avtor se sklicuje na številne študije v zadnjem desetletju, tudi na poročilo iz leta 2005, po katerem je verjetnost, da bodo zlorabljene ženske splavile, 10-krat večja.
Nacionalna organizacija za ženske: Umor je vodilni vzrok smrti pri nosečih ženskah!
Dr. David Reardon, vodja Inštituta Elliot, ki je izdelal 21 strani dolgo poročilo o prisilnih splavih v 2004, je razložil psihologijo nasilnežev. “V večini primerov zlorabe to niso možje, ki želijo imeti otroke, ampak tisti, ki smatrajo nosečnost kot grožnjo svoji svobodi, kontroli in nadvladi, centru ženine naklonjenosti, tako da vidijo otroka kot grožnjo sebi. Prisilen splav lahko vodi v začaran krog zlorabljanja. »Kot rezultat povečane krivde, jeze, besa in drugih čustev, s katerimi se sooča, postane ženska po splavu bolj samodestruktivna in tako posledično išče nasilne zveze kot obliko samokaznovanja,” pojasnjuje dr. Reardon.
Sporočilo je klic na pomoč
Harveyjeva je dejala, da “je sporočilo te raziskave klic na pomoč – pripravljenost in želja teh žena, da bi pobegnile iz nasilnega razmerja, in nujnost, da klinike postavijo svoje paciente pred dobiček in pomagajo tem ogroženim ženskam, namesto da jim vzamejo denar in jih vrnejo nazaj njihovim zlorabljevalcem”. Susan Bewley, porodničarka svetovalka na Kraljevem kolidžu v Londonu in ena od avtorjev študije, je ugotovila, da so ženske, ki so prišle zaradi splava “sprejele možnost, da razkrijejo svoje izkušnje […] in da se jim nudi pomoč.” Meni celo, da njihov prihod na poseg splava, “predstavlja ustrezno izhodišče za preizkus ukrepov za zmanjšanje nasilja partnerja”.
Toda zagovorniki življenja se niso oprijeli upanja, da bi miljardna abortivna industrija spremenila svoj način delovanja
“Če kdo misli, da bodo izvajalci splava ukrepali v dobro teh žensk, se na žalost moti,” je dejala Sullengerjeva. “Zdravniki, ki delajo splave, bodo verjetneje ščitili nasilneže tako dolgo, dokler bodo za splav dobili plačilo.” Namesto tega se abortivna industrija ponaša z zgodovino, v kateri se bori proti zakonom, ki zahtevajo poročanje o zlorabi, oziroma jih ignorira.
Prvega januarja je dr. Ulrich George Klopfer moral zapreti svojo abortivno ustanovo v Indiani, ker ni prijavil suma posilstva mladoletnega dekleta državnim oblastem, kot določa zakon. Preiskava pod krinko je razkrila, da abortivni uslužbenci nagovarjajo mladoletnice, kako naj prikrijejo storilce. “Ta vrsta nasilja je nesrečna posledica splava na zahtevo,” je dejala Sullengerjeva. Ironično, ta tudi mnoge ženske oropa njihove “izbire”, da bi obdržale otroka, in morda je to razlog, zakaj je boj proti domačemu nasilju nad nosečo žensko v gibanjih “za splav” manj pomemben.