Ruanda na poti sprave in obsodbe genocida, kdaj bo genocid nad lastnim narodom obsodila Slovenija?

Foto: epa

Ruanda četrt stoletja kasneje še vedno okreva po genocidu, Slovenija je po več kot 70. letih še na začetku poti, saj temeljnih spravnih dejanj še vedno nismo sprejeli.

Po poročanju STA bodo v Kigaliju, glavnem mestu Ruande v nedeljo obeležili žalostno 25. obletnico začetka genocida, ko so med aprilom in julijem 1994 hutujski skrajneži pobili najmanj 800 tisoč ljudi, večinoma pripadnikov manjšinskih Tutsijev. Po poročanju medijev bo ruandski predsednik Paul Kagame v nedeljo ponovno  razglasil sto dni državnega žalovanja, pred spominskim obeležjem v prestolnici Kigali pa bo prižgal ogenj. Temu bo sledila žalne slovesnosti na stadionu v Kigaliju.

Pokole je sprožila sestrelitev letala s predsednikom na krovu, 6. aprila 1994 v Kigaliju, ki so ga hutujski skrajneži pripisali Tutsijem. Kmalu zatem so fanatični hutujski skrajneži  začeli iztrebljati manjšinsko pleme Tutsijev. Podobno kot komunistični revolucionarji povsod po svetu so najprej pobili voditelje, s pomori, požigi in posilstvi pa ustrahovali celotno prebivalstvo države.

Vzporednice med genocidom v Ruandi in Sloveniji
Prebivalci Ruande del odgovornosti za genocid pripisujejo tudi mednarodni skupnosti, ki je podobno kot v primeru povojnih pokolov v Sloveniji, dogajanje zgolj opazovala. V primeru Ruande je bila mednarodna pozornost usmerjena predvsem na Balkan, ki je bil v tem času sredi vojne vihre, v primeru povojnih pokolov v Sloveniji pa je bila pozornost zaveznikov usmerjena v zajezitev širjenja vpliva Sovjetske zveze na Zahod.

Po 25. letih sprava v Ruandi še vedno ni dokončna, vendar vztrajno delajo na tem, da bi bilo sožitje čim prej mogoče. Mednarodne institucije med razlogi izpostavljajo zlasti primere zločincev, v katerih ni prišlo do kaznovanja in priznanja krivde obsojenih, po drugi strani pa tudi neplačila dosojenih odškodnin žrtvam. Ruandci so v letih po državljanski vojni državo vzpostavili na novo in so na dobri poti, da obe plemeni zaživita v trajnem miru.

Slovenijo na tej poti čaka še veliko dela. Obsodbe še živečih zločincev, lustracija kršiteljev človekovih pravic z javnih funkcij ter sprejem zakonov, ki bi komunizem označili za totalitaren sistem in bi prepovedali poimenovanje cest, ulic ter javnih ustanov po komunističnih zločinskih.

Največjo oviro na poti k soočenju s preteklostjo predstavlja levičarska politika SD, SMC, LMŠ,Levice, SAB, in DeSUS.  Izrojena levica v javnosti, v medijih in celo v parlamentu zavrača obsodbo komunistične diktature in ne spoštuje niti v evropskem parlamentu sprejetega dokumenta o  Evropski zavesti in totalitarizmu, ki jasno obsodi komunizem kot tretji in najhujši totalitarizem. Vsakokratne volitve – letos evropske – so odlična priložnost, da se takšnim arogantnežem odvzame moč, ki jo nato vedno zlorabijo proti lastnemu narodu.

Franci Donko